Letošnje zimsko iskanje vremenskih oken je bilo ob družinskih in službenih obveznostih marsikateri vikend izziv, saj so bili februarski dnevi bolj primerni za plezanje v skali kot pa za zimske vzpone. Skladno s tem smo seveda prilagodili plezanje razmeram.
Tretjega februarja smo se z Nejcem Cerkovnikom in Pavlom Smrtnikom povzpeli na Kalški greben. Parkirali smo pri Suhadolniku, se peš povzpeli pod Kalški greben in splezali po Desni grapi (II./1) v severozahodni steni. Vzpon in sestop smo opravili hitro in bili za kosilo že doma. Z Uršo Kešar in Janom Bogatajem (ČAO) smo naslednji dan ujeli odlične razmere v Teranovi. Smer in sestop sta bila ena sama uživancija od začetka do konca ture. Da pa razmere pozimi niso vedno idealne in da se šesturna tura lahko podaljša tudi na enajst ur, smo izkusili v soboto, 17. februarja, ko smo se z Nejcem Cerkovnikom in Jakobom Šturmom opravili v Kamniško Bistrico in zgodaj štartali, da bi prečili Zeleniške špice. Vzpon se je začel zelo obetavno, vendar nas je na poti zaustavljal zelo mehak južen sneg, ki je poskrbel za veliko spustov ob vrvi. Prečenja nismo končali v celoti, bila pa je to tura, na kateri sva se z Jakobom največ naučila, saj so bile razmere iz ure v uro bolj zahtevne. Izziv nam je predstavljal tudi »prvenstveni« sestop, ki ga je bilo treba ob bližajoči se noči čim prej poiskati in izpeljati.
Konec februarja smo skušali ujeti še nekaj zimskih razmer, a smo se zaradi slabe vremenske napovedi odločili, da gremo z Mojco Krajnc in Jakobom Šturmom plezat večraztežajne v Osp. Ob prihodu tja, nas je pričakala nevihta, ki je ravno takrat prišla z morja, zato smo se odpeljali v Kompanj in tam preplezali nekaj smeri ter se ob dveh popoldne ponovno zapeljali v Osp in splezali Medota. Prijetno poplezavanje smo zaključili s sestopom čez Kraški rob.
Vzponov, ki smo jih opravili, se sama prav gotovo ne bi lotila, sem pa hvaležna Nejcu, Urši in Mojci, da so si vzeli čas in da smo jih opravili skupaj ter da so delili svoje znanje in izkušnje o zimsko-letni plezariji z nami. Misel angleško-ameriškega pesnika Thomasa Stearnsa Eliota lahko uresničujemo samo, če imamo veliko izkušenj ali pa zelo dobro pripravljene inštruktorje: »Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti, in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo.«
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.