Zimsko poplezavanje

Letošnja zimska sezona se je plezalsko začela pravzaprav že zelo zgodaj – en mesec pred koledarsko zimo. Za smučati še ni bilo, je bilo pa kaj za plezati. Kot vedno, žal ni časa za sprotno opisovanje vsega dogajanja, se bom malo vrnila nazaj.

Vzpone sva opravila s soplezalcem Elvisom Susakom (AO Pot), začelo pa se je 25. 11., ko sva se nadobudno odpravila v Kranjsko poč v NŠG. Razmere niso bile kaj prida, vedela sva, da se podajava v izziv, nisva pa vedela, da bova od tega odnesla še omrzline na prstih na rokah, ne samo dogodivščine. Smer je bila pravzaprav v zelo slabih zimskih razmerah. Spodaj je bila malo poprhana s snegom, kamin je bil kopen, prav tako zadnji raztežaj. Vmes je bilo nekaj predelov, kjer so cepini celo prijeli, drugače pa sva jo morala potulati. Plezala sva jo okoli 7 h (250 m) v ledenem močnem vetru in mrazom do kosti (ocenila sva, da je bilo okoli -20 stopinj z vetrom). Pripisala bi ji oceno M4. Kakšno zadovoljstvo je bilo na izstopu, ko sva prišla v malo zavetrja in sva se končno slišala potem pa na sestopu segrela 😀 Tisti dan sicer nisva bila sama v NŠG-ju.

Za tem sem odšla v slovaške Tatre za en teden, o čemer je pisal tudi že Peter iz AO Radovljice (https://aoradovljica.com/2023/12/20/tatre-2023/). Mislim, da so bile odlična psihološka priprava na zimsko plezanje.

Po vrnitvi v Slovenijo se je počasi že začelo govoriti, da so razmere v Mojstrovkah, vendar nama čas najprej ni dopuščal, da bi se podala vsaj na ogled, če ne drugega. Zato sva se odločila, da greva 23. 12. pogledati, kaj dogaja v smeri Debelakove v Veliki Mojstrovki. Očitno nisva bila edina takega mnenja, saj smo zjutraj iz parkirišča štartale tri naveze. Do vstopa smo potrebovali skoraj tri ure, razmere v smeri pa praktično skoraj idealne. Tudi vreme je sodelovalo in ni bilo prehladno pa tudi pihalo ni skoraj nič. Po nenavezanih prvih raztežajih smo se vsi zataknili prvem malo težjem raztežaju, ki je prvo navezo zaposlila za dlje časa. Med čakanjem nas je tam ujela še ena naveza. V vlakcu smo si sledili in hiteli, da ne bi dočakali teme v smeri. Razmere so več ali manj vztrajale, največ problemov je meni povzročila prečka, ki je kljub trdoti zahtevala delikatno in fokusirano plezanje, nato pa je bilo višje v smeri vedno več skale. K sreči je tisto malo snega, kar ga je bilo, res držalo, tako da ko si bil na minimalnih stopih in slabih cepinih brez varovanja, si bil vsaj potolažen, da ti nog ne bo odneslo xD Smeri bi pripisala oceno WI4+, M4 (450 m), časovnica plezanja pa je bila okoli 7-8 h. Izstopila sva še pred zahodom.

Ker sva bila navdušena nad razmerami, nama tudi slabo vreme ni pokvarilo optimizma. Čeprav je bila za tem občutna otoplitev, nisva pričakovala toplega vetra. Ta je že 25. 12. stopil vse, kar se je stopiti dalo. Želela sva splezati Smer po kaminih v NŠG, vendar je pod balvanom tekel skoraj slap. Poklapano sva se obrnila, vendar opazila navezo, ki je poskušala v Košir-Brelih – poskušala zato, ker je po enem raztežaju prišla nazaj na vstop. Nekaj sva cincala, vedela, da ne bo dobro, ampak na koncu je želja po plezanju vseeno zmagala, zato sva vstopila. Prvi raztežaj in polovico drugega sploh ni bilo tako zelo slabo, potem pa je smer pokazala svoje zobe. Sneg ni držal, skoraj vsaka obremenitev s cepini ali z derezami se je končala z nekakšnim zdrsom, kar v skali brez možnosti varovanja ni ravno prijeten občutek. Niti ni prijeten občutek vedeti, da se ne moreš zanesti na kakršnokoli obremenitev, ki jo povzročiš s plezanjem, ko se moraš npr. potegniti za cepin navzgor. Tretji raztežaj nama je tako postregel s pravo psihozo, ki jo je Elvis mojstrsko ukanil, jaz pa sem spravila dol še preostanek snega, ki je bil na steni. Za 200 m sva potrebovala približno 3,5 h, tretji raztežaj bi ocenila z M5, ostalo je bilo lažje.

Za grande finale pa sva se 29. 12. po službi podala na bivak v Veliko Dnino. Načrti so bili visokoleteči, vendar me je zjutraj presenetil kašelj in slabo počutje (v službi sem se okužila pa si v petek na dostopu med rahlim pokašljevanjem nisem priznala), tako da sva jih poklapano pokopala. Ker pa si nisem želela, da bi šla zaradi mene praznih rok nazaj v dolino, sva se kar na slepo odpravila pogledat nekakšno ‘grapo’ za robom, ki je nisva dobro videla. Mogoče bo pa kaj narejenega sva si mislila. Pristop do vstopa me je čisto zdelal, imela sem že malo vročine, ampak izgledalo je narejeno, pred nama pa sva videla še eno navezo (AO Radovljica). Vstopila sva, sredi smeri zavila levo in ne desno in tako splezala varianto Kugyjeve smeri v Škrlatici (IV/3, WI4, 300 m). Priplezala sva do roba stene in če bi želela na vrh, bi morala še prečiti greben. Zaradi mojega slabega počutja nisem bila najhitrejša in tudi zaradi napornega potencialnega sestopa v Vrata, sva se odločila, da rajši abzajlava po smeri. Abzajle sva si uredila sama, z izjemo strega klina, ki je bil na robu stene in enega sredi smeri. Naredila sva jih 5 z nekaj hoje vmes. Je pa skala tam tako zelo drobljiva, uf … z roko se jo dotakneš in se kosi kar lomijo. Tako da sva bila po zadnjem spustu kar vesela, da sva lahko pospravila vrvi.

Za tem je, kakor vsi vemo, sledilo sneženje, ki je za nekaj časa odložilo plezalske načrte 🙂

  1. Močna in hrabra, vrhunsko!

    1. Haha, pretiravat pa ni treba 😀 Ampak hvala!

  2. Urša, lepa, čestitke za vzpone 💪

    Imam pa komentar na Košir-Brelih (druga slika – tist smotan začetek 3. raztežaja). Pomojem je to neka “zgrešena” varianta smeri. To sem tudi jst nekaj let nazaj plezal poleti, pa mi je blo že v kopnem zelo težko, sem se kr namatral da sem sfajtal čez (bi rekel da je bil bolj nekakšen VI detajl tam pri vrhu). Evo, slika za referenco: https://www.zluftan.si/Galleries/2020/06-20-Kosir-Brelih-in-Nad-Sitom-Glava/i-4zJW6fk/A

    Ko sva z Maticem potem smer še isto leto ponavljala pozimi, sva šla tam bolj levo, pa je blo bolš pa mal manj težko. Glede na to, da je smer IV-ica, sklepam da je tisto bolj prav.

    Sam da vesta, da sta si še mal dodatno začinila 😀

    1. Luka, hvala lepa!
      Ooo, ja, tvoja slika je točno iz tega mesta. No, super, hvala za info. Ker nama je bilo čudno, kako da je tako težko, ker ja, ocena naj bi bila precej nižja. Sva špekulirala, da je bolj šestica, ampak poj sva rekla, da če je ocena IV, je težko šest. Tako da tvoja razlaga pojasni marsikaj 😀 Veva za drugič 😀

Dodaj odgovor