Idej je bilo veliko, na koncu pa smo se z Lukom in Petrom (AO Jesenice) odločili za dvodnevni vzpon na Monte Disgrazia, ki kraljuje nad dolino Val Masino južno od skupine Bernina.
Zanimivo je že samo ime, ki pa v resnici nima nič skupnega z angleško disgrace / sramota, ampak izhaja iz lombardskega imena Mont Des’giascia, kar bi po naše pomenilo odmrznjena gora.
Po nakupovanju in 8-urni vožnji do izhodišča zakorakamo proti koči Ponti. V tem času je koča že zaprta, pričaka pa nas lepo urejena zimska soba s šestimi vzmetnicami, dekami, mizo in klopjo ter celo nekaj hrane in kave. Na koči smo sami, po testiranju jet boila, degustiranju liofilizirane hrane in nekaj kaljenja nočnega miru s frulico kajkmalu popadamo v postelje.
Za dobro jutro se vzpnemo do ledenika. V tem letnem času je seveda kopen in so razpoke lepo vidne, jih je pa precej in je pri prečenju ledenika potrebno kar nekaj vijuganja. Sledi vzpon po skalnem grebenu, ki nudi lepe razglede in zanimivo poplezavanje. Skala je v veliki meri odlična, vendar se vmes najde tudi par metrov podrtije. Čeprav je severna stran gore posnežena, je na južni strani skala kopna in prijetne temperature. Z nekaj obvozi nam uspe vzpon opraviti brez derez.
Na vrhu se dolgo zadržimo, saj vsem paše poležavati na soncu, malo manj pa nas veseli misel na sestop. Vendar tudi ta mine in po prijetnem poplezavanju, švicanju na ledeniku in duhomornih zadnjih kilometrih doline nas pod avtom pričaka darilo v obliki shlajenih piv.
Za naslednji dan smo si zadali plezanje v dolini Val di Mello. Kamp v dolini zahteva minimalno dve nočitvi in, čeprav je skoraj popolnoma prazen, nas ne sprejmejo. Prenočimo v kampu malo nižje, kjer se ne branijo €€€, pa čeprav prespimo le eno noč.
Zjutraj se ponovno odpeljemo v stransko dolino in ponovno tudi obrnemo, saj je parkirišče omejeno na 40 vozil, vstopnico pa bi morali kupiti v informacijskem centru v vasi. Seveda je vseh 40 mest v dolini že zasedenih, zato parkiramo v vasi in se ob reki sprehodimo cilju naproti. Lepa sprehajalna pot ob reki med mnogimi balvani nas vodi do vstopne plošče smeri Stomaco Peloso, ki služi kot dostop do smeri L’alba del Nirvana. Lepo plezanje položnega granita brez pravih oprimkov postane zares uživaško šele po 15-20m, ko lahko vpneš prvo varovanje.
Po dveh raztežajih nadaljujemo s plezanjem v smeri L’alba del Nirvana, ki nudi razgibano plezanje plošč, lusk in poči. Prvi raztežaj vsem nariše široke nasmehe, res je čudovito spet plezati v trdnem granitu in žal nam je, ker je smeri prehitro konec.
Sledi sestop, vožnja, pica, vožnja, sladoled, tankanje, vožnja, … Veliko vožnje torej, ki pa ob poslušanju italijanskih oper, metala in top lestvic iz Nikaragve, Zimbabveja, Japonske, Brazilije, Savdske Arabije tudi (še kar) hitro mine.
Monte Disgrazia, 3678m, pristop
L’alba del Nirvana + Stomaco peloso, V/IV-V, 150m
Ja hudoooo! 🙂
Definitivno enkrat za it tole. 🙂