Pamir Alai, Karavshin, dolina Kara Su – Kirgizija

Letošnje poletje je potekalo malo drugače. V organizaciji AO Rašica sem se udeležila odprave v Kirgizijo (vodja: Janez Toni) med 13. julijem in 9. avgustom, kar je skupaj naneslo dobre 4 tedne. 21 članov odprave so večinoma sestavljali Rašičani, nekaj pa nas je bilo pridruženih članov iz drugih odsekov (AK Črna, AO Kranj in AO Tržič). Ker je materiala za povedati in napisati preveč, bo mogoče na kakšnem predavanju še kaj povedano, seveda pa lahko vse stvari kadarkoli vprašate 🙂 Zame je bila to prva taka bolj ‘divja’ odprava (no, za precej članov je bila to sploh prva odprava) – z bolj nedostopno dolino, praktično odrezano od sveta, daljšim časom v isti bazi, veliko ljudmi, kjer logistika ni popolnoma jasna in kjer si od baze naprej popolnoma sam (ni možnosti komunikacije z ostalimi člani, ni možnosti helikopterja) – in zato je njena teža glede izkušenj toliko večja. Pa sedaj imamo tudi precej več informacij o področju.

Prvotno smo mislili kombinirati dolino Ala Archa na severu države z dolino Ak Su na jugu, nato pa je padla odločitev za dolino Kara Su, ki je zraven doline Ak Su, saj je manj poznana, naj bi imela tudi kakšno lažjo smer več in manj problemov s prečkanjem reke. Ti dve dolini sta znani tudi kot centralno-azijski Yosemiti, saj so gore tukaj povsem primerljive z El Capitanom in Half Dome-om v Ameriki. Manjša skupinica Rašičanov je kljub temu obiskala Ala Archo, kamor so odšli dober teden pred prihodom glavnine v lastni organizaciji. Pri organizaciji odprave smo imeli pomoč tamkajšnje agencije Ak Sai, vendar je zaradi težav z njo ne priporočamo (preplačevanje stvari, nekonsistentne informacije o bivanju in prevozih, v času, ko nismo bili v baznem taboru, itd.). Poleg tega so samo posredniki domačim, kirgizijskim agencijam, ki nato vse urejajo. Tako so nas domačini poučili, da v tistih koncih vse ureja agencija Central Asia Tours – za vse, ki bi želeli tja, je boljše, če jih kar neposredno kontaktirate. Okej, sedaj pa iz formalnosti na malo bolj zabavni del 🙂

Že na poti tja smo v Istanbulu zaradi slabega vremena zamudili let v glavno mesto Bishkek, tako da smo potem z enodnevno zamudo lovili let iz Bishkeka na jug države, v Osh, in ga tudi uspešno ujeli eno uro pred vzletom. Iz Osha je sledilo 6 ur vožnje v mini busu brez ventilacije po delno asfaltirani, delno prašni makadamski cesti z občasnimi udarnimi jamami in temperaturo krepko čez 30 °C (puščavsko ozračje), do Batkena – zadnjega kraja v tistem koncu, ki je predstavljal izhodišče za odhod proti bazi. Tam je sledilo nakupovanje hrane za 3 tedne življenja v bazi za 21 ljudi, saj baze nismo zapuščali, ko smo enkrat prispeli tja. Nato smo prenočili pri prijazni družini doma, drug dan pa odšli s starimi sovjetskimi džipi proti dolini. Vožnja je trajala približno 2,5 h čez kar visoke prelaze, pri tem pa smo vstopili v vojaško varovano območje, saj je Kirgizija na tem delu v sporu s sosednjim Tadžikistanom*. Na odlagališču so nas pričakali pastirji s konji za naše prasice, nas pa je čakala 16 km dolga peš pot, s 1700 m višincev za katero smo potrebovali cca. 7 ur. Za prehranjevanje v bazi je skrbela prijazna kuharica z družino, ki nam jo je priskrbela agencija, in tudi njena otroka, stara 5 in 9 let sta zmogla dostop do baze. Preden smo odšli na odpravo, smo nekako računali, da bomo imeli po dva obroka na dan, tako da ko nam je kuharica oznanila, da bomo imeli tri namesto dveh je to bil že razlog za veselje 🙂

Bazni tabor je bil na 2900 m.n.v., v njem pa je že bila nacionalna ekipa ruskih in kazahstanskih alpinistov, tako da smo imeli vsaj malo vira informacij od ‘domačih’ v naslednjih plezalnih dneh, saj je bilo iskanje vodničkov za tisti konec precej težavno (zelo malo informacij, kar je pa uporabnega je pa v cirilici. Aja pa ne pozabimo še na ruske ocene smeri, ki so precej drugačne od francoskih ali UIAA). V bazi signala ni, telefoni ne delajo, za komunikacijo z zunanjim svetom pa smo imeli en satelitski telefon na katerega smo prejemali vremenske napovedi in si izmenjevali sporočila z domačimi. Komuniciranje z navezami v stenah zaradi tega ni bilo mogoče. Na dan prihoda in naslednji dan je sledilo urejanje baze (postavljanje šotorov, zbiranje informacij, spoznavanje z okoljem in sosedi, itd.) in že prvo resnejše razmišljanje o smereh in vplezavanju. Vreme je bilo napovedano lepo za kar nekaj dni.

Na odpravi sem bila v navezi z Andrejem Ježem (AK Črna) in Urhom Primožičem (AO Tržič).

Tretji dan v bazi smo se mi trije ob 6. zjutraj odpravili v Mali Asan (smer West face corner and cracks, VIII-/VI+, 300 m), saj ponuja malo krajše smeri (cca. 300-400 m) kot ostale gore in je tako precej primeren za vplezavanje in tudi navajanje na višino. Na dostopu je Andrej zbolel in se vrnil v bazo, tako da sva z Urhom nadaljevala sama. Po začetnem lociranju vstopa in poteka smeri sva se dogovorila, da bova plezala izmenično, dokler ne pride do res težkih cugov, ki jih bo šel potem Urh naprej. Smer je bila 7 raztežajev navrtana (dejansko v enih raztežajih na 1,5 m), nato pa 3 zadnje raztežaje, kjer je bil tudi detajl smeri (cca. 30 m dolg off-width), brez vsega. Šestke frenda nisva imela s sabo, verjetno bi šel vsaj ta notri, čeprav nisva čisto prepričana. Meni je bil ta detajl najbolj ogaben cug celotne odprave, haha. Urh je off-width mojstrsko preplezal naprej, vmes uspešno dal nekaj nemogočih varovanj – predvsem jebice, zabite v skalo – pa tudi zlomil carry tool na pasu, tako da so nama klini za večno izginili na dnu off-widtha. Za njim sem se precej matrala, proti vrhu pa mi je moči čisto zmanjkalo, tako da sem se mogla usesti in spočiti. To mi je prišlo prav ravno pri iztikanju enega frenda, za katerega sem se že skoraj vdala, da bo ostal tam. Po tem cugu je bil še en lažji 15 m do vrha smeri. Najino veselje je bilo res nepopisno, z velikim zadovoljstvom, da sva prebila led in da nama je kar šlo 🙂

V smeri sva s seboj imela tudi prasico in se privajala (jaz pa naučila) na manevre kako vse pravilno naštimati, da se ti štriki ne zavozlajo med sabo. Preverjeno lahko oba poveva, da drenanje na visečem štantu v plati in še s prasico zraven nikakor ni enostavna zadeva in terja precej logistike in potrpljenja. Takoj po izplezanju sva začela z abzajli, ki so terjali svoj čas in pod steno sva bila okoli 23. ure. Ob mraku sva opazila pod steno lučko, ki naju je počakala vse do sestopa – bil je Andrej, ki je prišel preverjati, če je vse okej. V bazo smo se vrnili ob polnoči – kako sva bila vesela večerje, ki so jo pustili za naju!

Naslednji dan je sledil počitek in priprave na novo smer. Andrejevo zdravje se je počasi izboljševalo, ni pa še bil 100 %, zato smo izbrali eno lažjo smer ponovno v Malem Asanu (raz, VI/IV-V, 400 m). Potekala je po razu, levo od najine prve smeri. Peti dan torej smo tudi ob 6. zjutraj odšli na pot. Spodnji del smeri sem šla naprej jaz, zgornjega pa Urh, zaradi Andrejevega zdravja. Smer je bila manj opremljena od tiste prejšnje, štanti so bili večinoma notri, vmes pa bolj malo, ampak vseeno lepo. Se pa mora človek kar hitro privaditi na strmino tam okoli – stene so pokončne z redkimi poličkami sem in tja. Abzajlali smo čez isto smer, ki sva jo dva dneva nazaj plezala z Urhom in tam se nam je v off-width raztežaju zataknil štrik, za povrh pa je začelo še malo deževati. Urh ga je šel rešit, tako da smo potem lahko nadaljevali drenanje v troje na neudobnih štantih.

Šesti dan smo spet počivali, sedmega pa se odpravili v Yellow wall (Diagonal, VIII-/V-VI, 500 m). Smer diagonalno preči celo steno in se temu primerno tudi imenuje. Štartali smo ob enaki uri kot za prejšnji smeri in tudi prasico pustili v bazi. Tokrat se je Andrej počutil že čisto zdravega, kar je zelo vplivalo tudi na našo hitrost. Detajl je predstavljala nekakšna na pol off-width poševna zajeda ali poševen kamin v katerega se je Urh brez ruzaka lahko nekako zagozdil, midva z ruzaki pa nikakor ne. To je zahtevalo poševno plezarijo navzven in je bilo daleč od elegantnega, potem pa prehod iz prečke v plato (te pričaka en star vrteč sveder) in skoraj naravnost navzgor. Ne vem, kaj sta fanta tukaj držala, ker jaz nisem našla v razpoki niti enega grifa, samo gladko plato pa potem neko čudno krimpanje navrto na eno ramo, skratka.. drama, ki me je izpila 😀 Smer je imela v spodnjem delu nekaj svedrov na štantih, ki smo jih večinoma zgrešili (so nam povedali ponavljalci), zgoraj pa jih ni bilo več. Štanti so bili večinoma notri, pod detajlom smo na štant dodali še en naš klin. Ravno tako smo v detajlu pustili dodaten klin. Potrebno je bilo sprotno nameščanje varovanja, prav je prišel tudi frend št. 6, vendar bi se baje dalo tudi brez njega. Naprej je sledilo nekaj pokončne podrtije, ampak k sreči so granitni bloki ostali na enem mestu.

Sledila sta dva dneva počitka. Po kosilu drugega dneva, smo pod steno gore Kotina, kjer smo planirali splezati naslednjo smer (Črna Wollga, VIII-/VII, 1700 m), odnesli skoraj vso robo in jo pustili zavito v vrečke (zaščita pred dežjem) pod enim balvanom. Smer je bila daljša, zato smo bili pripravljeni na en bivak v steni, temu primerno je bilo več robe (hrana, kuhalnik, spalke, itd.). Zamislili smo si, da smer v enem dnevu splezamo, abzajlamo polovico, bivakiramo in naslednji dan abzajlamo drugo polovico nazaj do vstopa. Ker je imela smer po opisu že spodaj nekaj težjih detajlov, smo se dogovorili, da spodnji del pleza Andrej, srednjega jaz in zgornjega z detajlom Urh. Med plezanjem se je izkazalo, da spodnji del ni bil tako težaven kot je bilo ocenjeno, vendar se je sredi plezanja vreme začelo kvariti in kar naenkrat smo začeli hiteti, da bi si našli vsaj kakšno zavetišče. Ob tem se tudi ni imelo smisla menjati v vodstvu, smo samo hiteli in potem že kar vlekli štajerca po platah. Našli smo eno samo zavetišče, ki smo ga dosegli ob 13. uri popoldne, še ravno pravi čas. Vreme nam je pokvarilo plan, da nadaljujemo, tako da smo preživeli čas ob zbiranju vode, ki je ni bilo toliko kot so Rusi zatrjevali, da je je. Čeprav smo bili sami v tej steni, so se ob mraku prižgale tudi čelke iz dveh sosednjih sten, Odesse in Asana – se mi zdi, da je potem občutek malo boljši, da vseeno so nekje stran še sotrpini, ki preživljajo noč v steni. Drug dan nam je zgornji del stene pripravil presenečenje v smislu same težavnosti in na vrhu Kotine smo se znašli šele ob 18. uri. Sledil je težaven abzajl v neznano nazaj do bivaka, kamor smo prišli ob 23. uri lačni in žejni. Na vrhu hriba smo zbrali za eno plastenko vode, ker je bil še sneg, vendar smo jo pri prekuhavanju uspešno razlili. Za naslednji dan nam je za vse 3 ostal 1 dL izotonika in 1 čokoladica za vsakega, saj nismo planirali dveh bivakov, zato nam je temu primerno zmanjkalo hrane. Smer je bila v celoti neopremljena, razen abzajlov iz zgornjega dela stene, ki so imeli nekaj notri, veliko pa smo morali dodati sami. Zjutraj smo se lotili še abzajlanja po spodnjem delu stene, ki je bila platasta in malo bolj položna kot gornja, za štante pa je bil po 1 sveder, ki ga je bilo v teh širnih platah precej težko najti. Vmes nas je ponovno presenetil dež, ampak k sreči ni trajalo predolgo. Pod steno je bila najpomembnejša stvar končno obuti čevlje po 2,5 dneh in končno priti do vode in hrane! Ravno za čas kosila smo prispeli nazaj v bazo.

Naslednja dva dneva smo počivali (pa tudi vreme ni bilo lepo), v nedeljo po kosilu pa smo mi trije štartali proti dolini Ak Su, da bi šli splezati še Perestroiko, saj je bilo vreme končno napovedano lepše, kot pa je bilo do sedaj. Naslednji dan smo se v bazi rajši temeljito pogovorili in se nato odločili, da gremo nazaj v Kara Su. Čeprav je bil dan idealen prvič po res dolgem času, se nismo počutili slabo, da smo se tako odločili. Ko smo prišli nazaj v Kara Su, je glavnina naše ekipe (14 ljudi) že odšla nazaj v civilizacijo (pa tudi večina Rusov), tako da nas je v bazi ostalo 7 in kuharica z družino. Zvečer sem imela vročino, vendar smo se naslednji dan vseeno Andrej, Benjamin in jaz proti večeru odpravili pod Asan, kjer so naši že dan prej pustili vso opremo gor pod steno, vključno s to za bivakiranje, saj so se imeli namen vrniti in splezati smer. Komaj sem prišla do bivaka, zato sem zjutraj šla kar nazaj v bazo, 15 min po mojem odhodu pa se je ulilo in za mano sta prihitela tudi Andrej in Benjamin. V bazi smo se dogovorili, da se v petek vrnemo v civilizacijo in zaključimo s plezanjem na tej odpravi, saj nima smisla biti gor v takem nestabilnem vremenu. Seveda je sledil dan popolne šajbe, čeprav je bilo napovedano, da bo cel dan deževalo, ampak tako je to tam, na teh višinah in v takih dolinah.

V petek smo zjutraj pospravili šotore, vse napakirali (konji in pastirji so večinoma prispeli že prejšnji večer) se poslovili, nato pa se odpravili na pohod nazaj in vožnjo proti Batkenu. Zvečer smo utrujeni popadali v vročem, zatohlem zraku doline pri družini, kjer smo že tjagrede prespali, drug dan pa je ponovno sledilo napornih 6 ur vožnje do Osha. Tam smo preživeli rehabilitirajoče tri dneve, nato pa v torek šli na let do Bishkeka. Tam smo se srečali s preostalim delom ekipe in skupaj preživeli popoldne, zvečer pa odšli na nočni let do Istanbula in končne destinacije – doma.

Suma sumarum in moje mnenje glede odprave: na odpravo sem šla s stališčem, da mi je najpomembnejše to, da vidim, kako se v takem zahtevnem okolju obnesem in kaj lahko odnesem od tega – in sem več kot zadovoljna. Tudi plezalsko je tam res vrhunski poligon na dlani. Res lahko izkusiš, kaj pomeni plezati v velikih stenah. Vsekakor pa je mogoče celo najpomembnejša lekcija te odprave to, da je treba kakršnekoli nesporazume reševati sproti in da greš tja z nekom, s katerim se vsaj dobro poznaš. Verjetno je večina na odpravi dosegala ali presegala svoja pričakovanja. Zelo sem hvaležna Janezu Toniju iz AO Rašica, ki je odnesel levji delež organizacije na svojih plečih, skupaj z Lucijo Hrastnik, ki je bila v kontaktu z agencijo in se je trudila držati vse niti v rokah, ko nam je agencija povzročala konstantne sive lase. Zahvalila bi se tudi vsem ostalim, ki so z večjimi ali manjšimi dejanji prispevali k temu, da vsakemu ni bilo potrebno urejati vsega sam in na lastno pest (nakup letalskih kart za tako skupino, urejanje zavarovanja, vsa logistika, nakup hrane tam, hostli, itd.) ali pa poskrbeli za zabavni program. Hvala tudi podjetju MG Metal oz. Climb Ready, ki je naši navezi priskrbelo dovolj klinov in se nismo obremenjevali, da bi nam jih slučajno zmanjkalo. Navsezadnje pa hvala tudi Janu, ki nam je priskrbel vsa potrebna zdravila za celotno ekipo. Zaradi vsega tega smo se lahko v večini brezskrbno spopadali več ali manj s problemi, ki so se pojavljali sproti in ki jih imaš tam v resnici lahko kar veliko.

Seznam opravljenih vzponov:

18. 7.:

• Mali Asan (Little Asan, 3900 m), West face corner and cracks, VIII-/VI+, S1 (vmesni del smeri do vključno 7. raztežaja – naprej neopremljeno), cca. 300 m. Urša Kešar (A0), Urh Primožič, 8 h
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Lucija Hrastnik, Neža Mulej, Janez Toni
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Kristjan Matoz, Miha Došler, Benjamin Hrastnik
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Metka Ceklin, Katarina in Matevž Kramer
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Jure Buda, Gašper Reberšak, Mitja Kelemen, 3,5 h
• Poplezavanje/raziskovanje v ostenju pri baznem taboru. Marko Jereb, Anže Slatinek, Danaja Kuhanec
• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Denis Arnšek, Matevž Gradišnik, Davo Mihev – POSKUS

19. 7.:

• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Metka Ceklin, Katarina in Matevž Kramer, 7 h
• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Jure Buda, Gašper Reberšak, Mitja Kelemen, 7 h
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Danaja Kuhanec, Anže Slatinek, Marko Jereb
• Yellow Wall (3700 m), Temerova, VI+/I-III, 600 m. Denis Arnšek, Davo Mihev, Matevž Gradišnik

20. 7.:

• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Urša Kešar, Urh Primožič, Andrej Jež, 5 h
• Yellow Wall (3700 m), Nizozemska, IV-V, 300 m. Lucija Hrastnik, Neža Mulej, Janez Toni ter Kristjan Matoz, Miha Došler, Benjamin Hrastnik
• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Matevž Gradišnik, Davo Mihev
• Nad baznim taborom, “Goveja rampa”, III+, 130 m. Mitja Kelemen, Gašper Reberšak, 2 h

21. 7.:

• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Benjamin Hrastnik, Miha Došler

22. 7.:

• Yellow Wall (3700 m), Diagonal, VIII-/V-VI, 500 m (v vodničku ocena VIII+). Urša Kešar (A0), Urh Primožič, Andrej Jež, 6,5 h
• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Lucija Hrastnik, Neža Mulej, Janez Toni – POSKUS
• Yellow Wall (3700 m), Nizozemska, IV-V, 300 m. Danaja Kuhanec, Davo Mihev, Denis Arnšek

23. 7.:

• Yellow Wall (3700 m), Nizozemska, IV-V, 300 m. Metka Ceklin, Katarina in Matevž Kramer, Jure Buda, Gašper Reberšak, Mitja Kelemen, 3 h
• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Kristjan Matoz, Miha Došler, Benjamin Hrastnik
• Yellow Wall (3700 m), Diagonal, VIII-/V-VI, 500 m. Benjamin Hrastnik, Miha Došler

25. 7.:

• Silver Wall (3700 m), Dišeči raz, III, 800 m. Neža Mulej, Anže Slatinek, Danaja Kuhanec – POSKUS
• Yellow Wall (3700 m), Diagonal, VIII-/V-VI, A0, 500 m. Denis Arnšek, Matevž Gradišnik, Davo Mihev
• Mali Asan (Little Asan, 3900 m), vatianta smeri “Für einem Frend, VI, 450 m. Mitja Kelemen, Jure Buda, Gašper Reberšak, 7 h

26. 7.:

• Mali Asan (Little Asan, 3900 m), West face corner and cracks, VIII-/VI+, S1, cca. 300 m. Benjamin Hrastnik, Marko Jereb, Janez Toni – POSKUS

25. – 27. 7.:

• Kotina (4500 m), Črna Wollga, VIII-/VII, 1700 m (v vodničku ocena VIII+). Urša Kešar, Urh Primožič, Andrej Jež, 2,5 dneva

28. 7.:

• POSKUS pristopa na Pik Sibirski (5010 m). Dosežen predvrh na grebenu (4830 m). Mitja Kelemen, Gašper Reberšak

29. 7.:

• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Katarina, Matevž Kramer, Jure Buda
• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Gašper Reberšak in Mitja Kelemen (izpustila zadnji raztežaj)
• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Danaja Kuhanec, Denis Arnšek (izpustila zadnji raztežaj)
• Mali Asan, raz (smer št. 1 v vodničku, brez imena), VI/IV-V, 400 m. Marko Jereb, Matevž Gradišnik, Davo Mihev – POSKUS

30. 7.:

• Yellow Wall (3700 m), Diagonal, VIII-/V-VI, A1, 500 m. Mitja Kelemen, Marko Jereb, Gašper Reberšak, 9 h

31. 7.:

• Asan (4230 m), Gerbenko (ali Horbenko), VI/IV-V, 800 m. Janez Toni, Lucija Hrastnik, Benjamin Hrastnik, Miha Došler – POSKUS

2. 8.:

• Greben, ki se ga vidi iz baze, IV+/II-III. Urh Primožič
• Asan (4230 m), Gerbenko (ali Horbenko), VI/IV-V, 800 m. Andrej Jež, Benjamin Hrastnik – POSKUS

*Ne tako dolgo nazaj (cca. 10-15 let) so v tem pogorju Karavshin razkrinkali mamilarsko združbo, ki je tihotapila droge ravno čez Kara Su iz Kirgizije v Tadžikistan, in seveda sprožila spopade, poleg tega pa sta državi še vedno v sporu zaradi teritorija, meje, razdelitve vode, itd. (vir). Še bolj znana zgodba ravno iz doline Kara Su pa je ta od Tommyja Caldwella, ki so ga leta 2000 skupaj z nekaj soplezalci tukaj ugrabili teroristi (ravno v Yellow wall-u), ostale v baznem taboru pa postrelili. Skratka, še dobro, da sem to izvedela šele, ko smo bili že 1 teden v bazi 😀 Tako šoferji džipov, kot kasneje pastirji (tisti v bazi in tisti, ki so prišli malo na obisk) so bili večinoma oboroženi s puškami (tudi prava ostrostrelska se je najdla v naboru), ob pogledu na njih pa se mi je naredil cmok v grlu. Seveda so v osnovi namenjene lovu in najbrž tudi obrambi in seveda se ni nič zgodilo, pa vendar, ko se enkrat baza malo izprazni in ostane malo ljudi, začneš malo razmišljat …