Trije hobitki v Mordorju

Vse se je začel z Nežinim stavkom: “Js bi šla neki zajebanga, da se mi splača špricat faks”. Ko Uroš predlaga Mordorja (WI5, 300m), Nežo skor vrže s stola od navdušenja, js pa tut takoj bleknem, da mam avstrijsko vinjeto pa karto za Karavanke. In smo se hitr zmenil! V ponedeljek, 28.2., smo ob 7:00 štartal iz Lesc in lovil vlak 8:50 v Mallnitzu. Res smo ga lovil in imel že ogrevanje za dostop. Ta vlak je res luksuz, ker si v 15 min. na drugem koncu hriba in od železniške postaje do začetka dostopa v Eisareno Anlauftal je glih par minut hoje. Z Nežo sva Urošu kr rekle, da bi mogoče mal bol v izi dostopale, ker se šparava za slap. 😀 No ja, to je šlo dokler nismo pred nami zagledal par navez. Urošu se je pomojem alarm sprožu, ker je naenkrat sam v 6. prestavo dal in že ga ni blo več. Konec koncev smo prehitel naveze in pomoje se je ena glih zato odločila za drug slap, ker je vidla kam mi gremo. 1. poučna stvar dneva: Bodi fit za dostope! To ti res lahko reši turo!

Dostop. Slapovi od leve proti desni: Federweissfall (najbolj zalit na sredini), Seidenraupe (ni narejen), Rodeo, Mordor, Supervisor.

Predn smo se zrihtal, vse pripravl in si mal bolj ogledal slap od blizu, je bla ura 11:00. Prvi raztežaj, je ponavadi tko zalit, da se ne navežeš in greš kar do drugega.

Prvi raztežaj.

Tam pa smo se le navezal in Uroš je že šibnu. Pleza prve par metrov, pa se začneva z Nežo gledat: “A bo on počas kšn šrauf not dau?” pa se mau smejiva, k vidva, da je čist v svojem elementu. 😀

Nasmejana Neža, k jo še ni nohtal 😉
Uroš v začetku drugega raztežaja.
Mordor iz drugega štanta.

Drugi raztežaj je šel kar vredu, smo se pa strinjal, da to ni WI3+, ampak kar WI4. Tretji raztežaj (WI3) je bil tudi še malo lažji, potem pa se je začela Nežina željena zabava. “Kje ste petke!”. Sj nism vedla al se smejim od veselja al od živčkov. Urošu je blo pomoje itak spet ful dobr, ker sva se z Nežo naenkrat mogle začet dret: “Uroš, še 10!”, “Uroš, še 5!”, “Uroš, še 2!”… Četrti raztežaj je bil pa načeloma označen s 45m.

Začetek petk.
Pogled navzdol. Levo lepo zalit slap je Höhkarfall.

Ker je bil to moj drugi slap, nism točn vedla, kaj zej res od WI5 pričakovat, ampak je šlo kar mirno čez. Seveda, če se odšteje moje komentarje: “Ooo, dj Martina zabij!”, “pa a uhka to drži!” in podobno … Sicer pa morm odkrit povedat, da mje blo parkrt kr fino, k se je štrik mal nategnu pa sm bla za 2 cm višja in sm loh zabila cepin v željeno točko. Hvala Uroš 😀 Neža je bla tut kr ekspresna, se je pa nekajkrat tut od nje slišal dretje, k jo je zanohtal alpa mal šutnl. Temperature so bile bolj pod ničlo, veter nam tut ni nagajal, led je bil na čase malo trši, proti vrhu pa ga je tudi sonček mal zmehčal.

Tečajnici v akciji.

Ubistvu smo se mel zelo fajn, do predzadnjega štanta. Petke so pustile svojo sled, mokri smo bli, premraženi, po vrh je pa še veter začel na polno vlečt. Uroš se je pohecal: “To je pa zj skor tk, kt u Patagonij!”. Ja žurka! Zmenil smo se, da zadn raztežaj čim hitrej splezamo in da spokamo dol. Ko se Uroš na zadnjem štantu zadere “varujem”, hočm štrika iz obračalne vponke dat, ampak ne gre. Matica je zamrznla! Odlično! Grejem, piham, probam odpret, ne gre. Ponovim parkrt, ne gre. Nežo nohta, komi premika prste. Da idejo, da cel šrauf (21cm) vn zvrtiva, kjer je obračalna vponka not, ampak se je takoj vidl, da nima smisla, ker se štriki zapletejo. Nama se je zdela cela večnost. Uroš že začenja štrike vlečt, ker ne ve, kaj se dogaja. Sej logično, da sporazumevanje s takim vetrom, ne more bit glih idealno. Konec koncev sm se js prevezala, Neža je pa odvila ledni šrauf z vponko, v kateri je bil le še njen štrik in je nekak rešila situacijo. Do Uroša sva pršle zmozgane, tako fizično kot psihično. Ga je blo pa pomirjujoče vidt z nasmeškom na obrazu: “Kva je punce? Tole pa je tura! Sam zj pa pejmo dol!”. Pržgal smo si čelke, ker se je začel temnit in se pripavli na 6 abzajlov. Abzajl za Mordorja, je v bistvu isti, kot pa za smer Supervisor. Dobr, da je Uroš pred parimi tedni Supervisorja plezal in je vedu kje so štanti za abzalj, kar je bilo v temi v veliko pomoč. Na železniško postajo smo pršli okoli 20:50 in se z naslednjim vlakom 21:20 odpeljali na drugo stran hriba.
Najbolj smo bli pa veseli Coca cole in ene mandarine, k sta se skrivale v ruzakih.

Zmatrani, premraženi, ampak spet z nasmeškom na obrazu.

Velik se naučimo v šoli, ampak je pa res čist drugo v praksi, kjer veliko nasvetov kar mal pozabmo. Midve sva si zj zapomnle: “Ne pozim čist zategnt vponk z matico” in tud Petzlovih oranžnih vponk ne bova nikol več kupovale 😀

Urošu pa en ogromen hvala za družbo, znanje in živčke 😉

  1. Bolanoo… Čestitke ✌️

  2. TOP! 😀👍

Dodaj odgovor