Novoletni Dolomiti

Letošnje novo leto sva z Andrejo sklenila dočakati v Dolomitih. Kako je tam poleti zelo dobro veva, pozimi pa tu še nisva bila.

V četrtek sva naložila kombi, ter se odpeljala proti Cortini..

Sredi dneva sva se parkirala pri jezeru Braies, ki je popolnoma zamrznjeno, ter se po njem podala na krajši sprehod. No, sprehod se je rahlo raztegnil, ko sva po okoliških stenah opazila prve ledene sveče, nato pa sva za piko na i opazila še turne smučarje, ki so se ravno pripeljali z ene od bližnjih dolin. Veselo sva zagazila v prvo dolino ter kmalu naštudirala lepo krožno turo, ki bo na realizacijo mogla počakati do naslednjič…pomankanje snega se čuti tudi pri sosedih, pobočja skrita v senci so lepo zalita, mestoma se najde tudi pršič,  kjer pa se v pobočja opre sonce, pa sneg prav lepo pobira ali pa ga je že pobralo. Z mrakom sva se vrnila do kombija, kjer sva si skuhala večerjo ter se odpeljala v bližnji San Candido, kjer sva si privoščila pravega kuhančka na božičnem sejmu. Noro!

Na Laghu di Braies, v ozadju ledeni smrklji.

Na Lagu di Braies, v ozadju ledeni smrklji.

 

Iz San Candida sva se zapeljala v Val Fiscalina, ter na koncu ceste prespala.

 

Zjutraj sva po tekaških progah premagala slaba 2km ravnine, nato pa se je začel zložen vzpon po prekrasni dolini proti koči Locatelli. V dolini levo občuduješ mogočne stene Crode Fiscaline ter Cime Une. Med njima leži zelo lep ozebnik, smučarija v njem mora biti nora, še ena tura, ki še pride na vrsto. Proti koncu doline pa te razveseli še prečudovit slap. Špura naju je odpeljala mimo koče še malo višje na Sasso di Sesto.

Croca Fiscalina in Cima Una

Croda Fiscalina in Cima Una.

 

 

Slap na koncu doline, v ozadju se že vidi Monte Paterno, ter del njegovega severozahodnega grebena, po katerem pelje lepa plezalna smer.

Slap na koncu doline, v ozadju se že vidi Monte Paterno, ter del njegovega severozahodnega grebena, po katerem pelje lepa plezalna smer.

Prvi pogled na rifugio Locatelli, Monte Paterno in 3 Cime.

Prvi pogled na rifugio Locatelli, Monte Paterno in 3 Cime.

 

Špura naju je odpeljala mimo koče še malo višje na Sasso di Sesto. Vrh je eden od lepših razglednikov v tistem koncu Dolomitov, pred tabo v vsem svojem sijaju zapozirajo 3 Cine z Monte Paternom. Vzdušje na vrhu je bilo odlično, delile so se sladke dobrote ter kozarci šampanjca, človek kar nebi odsmučal proti dolini. Med smukom sva uživala v vseh vrstah snega, najbolj pa naju je presenetil požlejen pršič nekje vmes, dokaj hecna zadeva za smučanje. 🙂

 

Zvečer sva se odpeljala v Cortino, kjer sva se za kuhančka obrisala pod nosom, ter se hitro spokala od množic, hm kako bi napisal…čudnih ljudi. Parkirala sva se pod Monte Cristallom, zapekla silvestrsko večerjo ter preživela lep večer na samem.

 

Naslednje jutro sva se zapeljala v Misurino, ter od jezera zarinila po trasi starega smučišča proti sedlu Forcella della Neve. Spet nora dolinica s stenami, na katere se poleti pleza, med njimi pa polno grap.

Proti sedlu Forcella della Neve.

Proti sedlu Forcella della Neve.

 

Ena izmed njih me je premamila, smuči sem zamenjal za dereze in cepin, ter s smučmi na nahrbtniku odpikal do vrha, kjer sem za nagrado dobil uživaško smučanje po razgibani grapi s pogledom na Cimo Ovest.

Spodnji del grape, v ozadju Cima Ovest.

Spodnji del grape, v ozadju Cima Ovest.

 

Ko sem bil ponovno v dolinici, sopihajoč na psih, sem ugotovil na je tudi mojo drago premamila ena od grap malo višje. Skupaj sva se nato povzpela še do sedla na vrhu dolinice, sledil je še spust do Misurine.

Pogled s sedla proti Misurini, desno se vidi Torre del Diavolo, nanj vodijo številne plezalne smeri.

Pogled s sedla proti Misurini, desno se vidi Torre del Diavolo, nanj vodijo številne plezalne smeri.

 

Popoldan je na vrsto prišel še sprehod po tokrat zamrznjenem jezeru Misurina, ter občudovanjem sten ki sva jih tam poleti že premagala.

Večerni Lago Misurina.

Večerni Lago Misurina.

 

Noč sva nato preživela kar v Misurini, zjutraj sva se premaknila približno 2km do vhoda v dolino Val Popena, kjer sva planirala krajšo turo na Corno d’Angolo. Po poti naju je presenetil okrašen macesen, na katerem sem v svoje veselje poleg plastičnih bunkic našel tudi tiste čokoladne. Keri carji teli Italjani, še čokolado dobiš na sred ture! 😛

Zgornji del doline Popena.

Zgornji del doline Popena.

Sladke dobrote ob poti.

Sladke dobrote ob poti.

Tokrat sva smučarijo začela po odličnem spomladanskem putrčku, kmalu pa sva se znašla v strugi reke, po kateri se nato spustiš do izhodišča. Kratko in sladko.

Na poti proti domu sva se ustavila še v San Candidu na poslovilnem kuhančku, nato pa sva se zadovoljna odpeljala proti domu.

Še prideva!

2 komentarjev

  1. Kičast! 🤩

  2. Hudoo!!! Čudovit utrinek in slike 🙂

Dodaj odgovor