Zasledovanje sanj v Hochalmspitze

Pretekli vikend sva z Maticem opravila pravo sanjsko turo nad čudovito dolino Maltatal.

Dolina Maltatal me je privlačila odkar sem neke daljne zime tam prvič plezal po zaledenelih slapovih. Dolina je med slovenci znana predvsem po omenjenih zaledenelih slapovih, bolderjih in pa turni smuki, nekoliko manj pa kot skalno-plezalska destinacija. Ajde, res je, da ne gre za nikakršne josemite, vseeno pa se v dobri uri vožnje od Jesenic (če človek pomisli, to je bližje kot Bovec!) nahaja dežela oz. dolina Visokih Tur, polna granitnih gnajsastih sten in (usihajočih se) ledenikov.

Visoko zgoraj nad dolino se dviga najjaći hrib območja, Hochalmspitze (3360m), ki jo predvsem feratarji in turni smučarji poznajo tudi pod imenom “Kraljica Visokih Tur”; omenjeno goro se lepo vidi z večine naših hribov kot nekakšen najbolj vzhodni ledeniški vrh, če se ozremo na sever proti Avstriji. Cilj v “Kraljici”, v katerega sva se zapodila z Maticem, sliši na ime Traumfänger oz. Dreamcatcher (6a, 350m). Smer išče najlepše plezalske prehode čez sicer dokaj kratko, 250m visoko južno steno glavnega vrha, in izpleza iz stene ven direktno na križ (hrib je v Avstriji, itak da ima na vrhu križ). Ko človek k temu doda dejstvo, da je smer v celoti navrtana, bi si pravzaprav mislil, da gre za preprosto večraztežajko, komajda vredno prispevka.

No, navkljub temu se izkaže, da gre celostno za kar kompleksno turo. Sam sem leta 2017 pod omenjeno smerjo že 2x obračal – prvič me je odvrnil dež, drugič pa požled in orkanski veter. Vstop v smer se namreč nahaja po prečenju ledenika na 3000m nadmorske višine, kjer so vremenske razmere pač lahko precej slabe. Kar vesel sem, da nama je v tretjo vzpon uspel 🙂 . Je pa super, da sem se na preteklih dveh neuspelih vzponih naučil, kako optimalno izpeljati logistiko.

Z Maticem sva tako v soboto zgodaj popoldne dostopila do Gießener Hütte (2215m), kjer sva imela rezervirani ležišči. V boljših časih se je dalo z avtom po asfaltni cesti zapeljati do konca doline Gößgraben, od koder je do koče prijetno uro in pol hoje. Letos naju je pričakal hladen tuš, saj sva avto morala pustiti že globoko spodaj v dolini, kjer so naši severni sosedi namontirali rampo. 7-8km hoje po asfaltni cesti naju sicer ni ustavilo, in v šprinterskem tempu sva se po dobrih dveh/treh urah znašla pri koči (še danes nama ni jasno, ali sva doživela časovni paradoks; ura je kazala dve uri, razum pa se je nagibal k trem uram). Pri koči sva bila zgodaj, tako da sva se lahko med opazovanjem igre oblakov in mavric cel večer basala s sendviči in hidrirala s pirom.

Nočni spanec v zimski sobi (v koči je bilo vse zasedeno) nama prekine budilka, in okrog 5:30 začneva z dostopom pod smer. Dve uri hodiva po skalnatih ostankih bivšega ledenika (dobra steza), zadnje pol ure dostopa pa naju čaka prečkanje ledenika do vznožja južnega stebra glavnega vrha. Pred ledenikom se opremiva v plezalno opremo, na nizke gojzarje natakneva dereze, iz večjih nahrbtnikov potegneva male nahrbtnike in vanje stlačiva obleko in hrano, poprimeva cepin in začneva z dostopom po trdem, betonskem ledeniku. Ne zdi se nama potrebna ledeniška naveza, saj je ledenik odprt na jug in tistih nekaj razpok, ki jih ledenik premore, je vidnih že od daleč. Pravzaprav naju bolj skrbi kanonada iz južnega ostenja Hochalmspitzte, ko sonce začne lizati stene nad nama.

Prestop v steno z ledenika izvedeva kak meter levo od najnižje točke južnega stebra, kjer po nekaj metrih naletiva na poličko, na kateri se lahko končno preobujeva v plezalke in začneva s plezanjem. Končno se začne uživancija! Vreme se drži, stena se kopa v soncu, midva pa vriskava, ko plezava po čudoviti skali z norimi razgledi vsenaokrog. Sama smer se skoraj ves čas usmerja nekoliko levo, iščoč najlepše prehode čez razbit gnajsast svet. Navkljub temu, da je smer kratka, in da imaš šele na vrhu smeri vsaj malo “lufta pod nogami”, je s plezalskega vidika smer res sanjska, saj se lepi plezalski detajli kar vrstijo: od platk, kratkih pokic, prečk in laybackanja, smer ponuja vse to in še več. Navkljub vrhunski opremljenosti (navrtana sidrišča in vmesno varovanje) nama še vseeno pride prav nekaj manjših metuljev, ki jih sem in tja nameščava v poke.

Po dobrih treh urah uživancije se znajdeva v vršnem šodru – z zadnjim raztežajem pravzaprav zaključiva 10m stran od vršnega križa, kjer se tare kar nekaj ljudi. Malica, obvezna slika ob kreuzu, nato pa kar hitro začneva s sestopom, saj naju čaka še dolga pot v dolino, pa še vreme se popoldne fiži (stalnica letošnjega poletja). Sestop z vršnega grebena nama je bil všeč – tako lepo poplezavanje po grebenu, z razgledi na vse strani in ledenikom na obeh straneh grebena. S sedla nato sledi kar strm spust po kompaktni steni (skobe, zajle) nazaj do snežišč, na katerih si dokončno zmočiva nizke gojzarje, in prispeva nazaj do najinih rukzakov. Sestop prekineva pri koči, kjer si v tanke dolijeva nekaj dizla (no, pa kofe), dokončno pa naju izmuči tista asfaltna cesta, ki se nama navzdol vleče 3x bolj kot prejšnji dan navzgor. Tudi vreme se sfiži, saj hribe zajame nevihtno vreme, tako da do avta prideva dodobra razmočena.

Najine ideje, da bi ostala v Maltatalu še en dan in naslednji dan frikala, nama prav tako odplakne jalova vremenska napoved, in po malici jo oddirkava nazaj v Slovenijo, kamor prispeva okrog 9. ure zvečer.

Mater, sem se razpisal. Skratka, turo vsekakor priporočava vsem, ki jim dolgi dostopi niso ovira, da malo pošlatajo oranžen gnajs in uživajo visokogorske razglede – smer je res lepotica, a žal (pre)kratka. Je pa res potrebno imeti dobro vreme, saj se tam zgoraj hitro kaj zakuha.