Pa sva jo! ­čĺ¬

Z Jernejo sva se ┼że dva meseca dogovarjali za Spominsko smer ─îerin Milan v Ratitovcu, ampak vedno nama je zmanjkal tisti kan─Źek poguma, da bi plan tudi izpeljali. Z malo moralne vzpodbude od Matica in Legatove Katarine sva se kon─Źno odlo─Źili, da na sobotno son─Źno dopoldne kreneva v Sel┼íke konce.

Na dostopu sva se ravno prav ogreli in hitro sva se zna┼íli pred vstopom v steno. Ob pogledu na smer sva ugotovili, da ni tako bogato navrtana, kot sva si predstavljali in bo zato potrebno tudi nekaj igranja s frendi in gurtnami. Ponudila sem se, da grem prva in ─Źimprej premagam za─Źetni┼íki strah.

Napredovali sva brez te┼żav in kon─Źno sva imeli priliko, da preneseva vso teorijo s predavanj in izpitov tudi v prakso. Smer je zelo lepa, orientacija je lahka, skala pa ve─Ź kot odli─Źna. Pravi u┼żitek!

Malo naju je presenetil moker detajl (zajeda), ki je bil malenkost te┼żji, kot je izgledal od spodaj, ampak babji trmi vseeno ni bil kos ­čśë.

Uspe┼íno sva se skobacali ─Źez, hitro poplezali ┼íe zadnji razte┼żaj in si na vrhu veselo podali roki. To je bila namre─Ź najina prva (opremljena) hribovska smer in priznam, da sva kar malo ponosni nase ­čśç

Dodaj odgovor