Spomin na zima

Ko v teh čudnih časih sedim v hiši in skozi okno gledam češnjo v belem spomin odtava med zimsko zafrajhane stene naših hribov in na vse stvari ki sem jih tam gor doživel.

Ko o dobrih razmerah v naših hribih še ni bilo sledu smo šli za novo leto v Omiš in tam stiskali oprimke in pločevinke ob prijetnih temperaturah. Bolj kot se je dopust iztekal koncu, bolj smo nestrpno brali utrinke o dobrih razmerah v domačih stenah. V zimskem morju in ob zaseki smo se primerno pripravili na domače zimske razmere.

 

 

 

Za preizkus kondicije sem kmalu po novem letu šel z Maticem in tečajniki na Dolški križ po Jugovi grapi.

 

 

 

Ker je bilo kondicije dost sva s Klemencem splezala Teranovo, potem pa po Trojki (vstop po lastovki) potegnila na vrh Dolgega hrbta.  Teranova kičasto narjena in jo zlezeva nenavezana, nekaj začetnih cugov Trojke se varujeva, ko se položi pa gas na vrh. Meča so jokala.

 

 

 

Cepini niso prav dolgo počivali, saj smo se kmalu odpeljali v Logarsko kjer smo splezali Vzhodno v Rinki.                                                          Ob vseh variantah vstopa smo izbrali original ki se pleza poleti. Bil je najtežji od vseh in ko smo zlezli sitno kombinirano prečko je bil najtežji del smeri za nami. Naprej smo nadaljevali v odličnih razmerah.

 

 

 

Zvečer sta Seba in Tina šla domov, z Matejem pa sva prespala v domu planincev in naslednji dan splezala še Belo piramido. Vstop je bil siten in kombiniran, naprej sva se nekaj časa sprehaja po dobro zgaženi avtocesti. En ovinek sva malo sekala po odličnem strmem škripovcu. Prečka ki šteje kot detajl sploh ni težka če si majhen. Ta veliki pa tam čez jamramo saj imaš vse grife v višini kolen in med plezanjem delaš predklon.

 

 

 

 

V Logarsk je bilo tok fajn, da sva se naslednji teden z Mitjem Volčičem spet peljala tja in splezala Celjsko smer. V spodnjem delu spet odlične razmere, ko se grapa pod vrhom koča se končajo tudi ugodne razmere. Izstopila sva nekam na levo, plezanje je bilo delikatno malo po skali in po slabem snegu. Veter je z višino hitro pridobival na moči, in na vrhu so te sunki že malo premikali.

Ker še nisva imela dovolj hitro sestopiva in zarineva še v Sušico, kjer pa po prvem raztežaju čelka prekine pogodbo o sodelovanju in morava dol.

 

 

 

 

Konec januarja so se  v ledu nekako naredile ugodne razmere in z Matejem po šihtu pičiva pod Prisojnik. Noge so naju vlekle nekam v desno in končala sva pod Desnim slapom. Svečko ki predstavlja detajl si malo ogledujva in modrujeva, nato pa raje splezava obvoz po desni. Pršni plazovi ki so bili na začetku redkost so se močno okrepili iz zadnji cug sva plezala v enem samem dolgem pršnem plazu. Matej pravi da je bil moj besednjak tam kar zanimiv. Sem lahko vsaj govoril če že videl nisem nič.

 

 

Z Mitjem sva poizkusila tekočega Ledinca, vendar pod zadnjim cugm zaradi previsokih temperatur obrneva.

 

 

Ker so cepini ob neuporabi živčni jim nisem dal pavze in z Matejem greva na Jezersko plezat Sinji slap. Zraven gre tudi moj brat in vidi vse ključne stvari v alpinizmu: z avtom se po ledeni cesti pelješ dokler se da pa še mal naprej. Pod smer lomastiš po rušju. Suh vstop zato praskaš po skali. Sledijo lepi cugi in navijanje v meča. Do avta z čelko. Da bi mu predstavil še dolge (in naporne) sestope gremo najprej v Kočno kjer predolgo čakamo na pir, zato gremo  v Uršo. Ker se meni še ne da domov se zatakneva še v Taverni.

 

 

 

 

Z Maticem se dogovoriva da peljeva tečajnike v Logarsko na led. Tik preden gremo izvemo da so se slapovi podrli in se odločimo za Jezersko. Plezamo stvari ki so primerne za tečajnike in že drugič letos plezam Teranovo. Ker sta fanta še zagreta gremo še v Sinjega, ki pa se je v dveh dneh odkar sem ga nazadnje plezal kar lepo podebelil.

 

 

 

 

Ne mine veliko časa ko se z Mitjem peljeva pod Prisojnik. tokrat naju noge nesejo bolj na levo in naveževa se pod Srednjim slapom. Od spodaj izgleda lahek, vendar pa v vsakem cugu zlezeva kakšen detajlček in na koncu sva kar lepo mokra.

 

 

 

 

 

Meta me povabi v Pakla in za take stvari se ne reče ne.  Na šihtu (spet) uzamem frej. Še dobro da imamo študenti neomejeno dopusta. Ko pridemo  apartmaja dam najprej sušiti štrike, ki si še niso opomogli od zadnjega tuša pod Prisojnikom. Noge iz udobnih zimskih čevljev stlačim v plezalnike in nekako dojamem da se skalo pleza drugače kot led. Z Gašperjem Zevnikom  plezava Danajo, nato pa še Huga wuga. Obe lepi. Preden gremo domov se nama pridruži še Nejc in zarinemo v Velebitaško. Lepi cugi, moker detajl in Aniča kuk samo za nas.

Tako sem počasi zbral večino spominov na zimo ki se je kljub neobetavnem začetku dobro in srečno končala.

1 komentar

  1. Polanc je bil priden!

Dodaj odgovor