Plezanje večrastežajnih smeri: Vipava in Osp

V soboto, 9.11.2019 je kot nalašč dopoldne nehalo deževati in ob ravno pravem trenutku smo se dobili v Vipavi, v kampu Tura. Tu smo se razdelili na naveze, vsaka naveza je bila dodeljena enemu inštruktorju. Zagrizli smo v različne smeri: Steber, Raz stebra, Ciklaman… Poleg novih plezalnih izkušenj smo sproti osvajali še nova znanja in utrjevali razne manevre. Čas je minil kot da bi trenil in po “pol ure” (v resnici sta minili debeli dve uri) smo bili na vrhu smeri. Nasmešek do ušes in nenadomestljivo zadovoljstvo prve preplazane večrastežajne smeri 🙂

Nato se je vsaka naveza odločila po svoje, nekateri smo šli splezat še eno večrastežajno smer, nekateri pa v bližnje plezališče, kjer se je utrjevalo znanje zabijanja klinov, prevezovnja in seveda plezanja. Sončni zahod med abzajlom, tik pred temo pa pri avtomobilih, kjer smo se hitro zmenili o nadaljnem poteku večera. Inštruktorji so si privoščili “opravljanje” (:D) tečajnikov ob hmeljevem soku, tečajniki smo pa pohiteli v Osp, kjer smo postavili tabor. Inštruktorjev ni bilo ob nikoder, poleg naših manevrov je bilo namreč treba preveriti še novo vino, ko so pa našli pot v kamp je bila večerja že v polnem teku: sočni čevpčiči (pohvala kuharjema!!), ražnjiči, kruh, zelenjava, omake, ni da ni! Po celem dnevu brez hrane in pijače smo si končno privezali dušo in začeli odpravljati hudo dehidracijo. Kmalu zatem so se nam pridružili inštruktorji, s katerimi smo si podelili vtise dneva in se dogovorili za naslednji dan. Sledilo je druženje ob kitari in petju zimzelenih pesmi, ki je postavilo piko na i že tako čudovitemu dnevu.

Noč je bila kratka a sočno vreme nam je vsem vlilo moči za nov plezalni dan. Prva naveza je bila v Medotu že ob 8:30. Smer je od nas zahtevala kar precej fizičnga in psihičnega napora, na koncu pa nas nagradila z velikim zadovoljstvom. Nekateri smo izkusili tudi spust po vrvi čez celo Osapsko steno, kar je bilo prav dih jemajoče, še posebno, ko stojiš na mini polički vmesnega sidrišča in ne moreš vrvi k sebi povleči, ker se je nekje zataknila… Malo kasneje je bila v Medotu že huda gneča (citiram sotečajnika: bilo je kot na avtocesti Kranj-Ljubljana ob pol osmih zjutraj, prva, druga, pol pa konc). Nekateri pa so se ognili gužvi in odšli športno plezat v Črni Kal, kjer so pilili plezalno tehniko in, kot je bilo slišati, zelo uživali.

Verjamem, da je bil za vse nas ta vikend nabit z novimi doživetji in vtisi, za vedno vtisnjen v spomin tako zaradi premikanja lastnih meja, kot zaradi novih medsebojnih vezi. Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je prišlo do realizacije tega čudovitega vikenda. Posebna zahvala pa gre seveda našim inštruktorjem, ki so si vzeli čas in nas z veliko mero potrpljenja “ujčkali” v stenah.