Pòg mo thòin!

Že lansko leto me je Luka vabil na zimsko plezanje na Škotsko, a nama ni uspelo nabrati ekipe in tako je vse skupaj padlo v vodo. Letos sva se bolj aktivno lotila iskanja kandidatov. Spet ni šlo povsem gladko, a po par srečnih naključjih je iskanje le obrodilo sadove. Zasedba je bila sestavljena iz 4 plezalcev iz 4 odsekov – Luka (BricAlp), Peter (AO Jesenice), Matic (AO Kamnik) in jaz (AO Kranj, yeah!!!).

Večino organizacije je prevzel Luka, ker je v tistih koncih že precej domač. Za izhodišče smo si izbrali vasico Roy Bridge, ki se nahaja blizu znanega Fort Williama, nekakšnega Škotskega centra outdoor športov, in izhodišča za Ben Nevis, najvišjega vrha Škotske. Škotsko zimsko plezanje zahteva uporabo posebne opreme – izposoditi smo si morali hexe (veliki zatiči v obliki šestkotnikov / kravji zvonci / bonglni / pa še kakšen izraz bi se našel) in ice hooke (klini za poledenele razpoke in zmrznjeno zemljo/travo).

Bolj ko se je bližal dan odhoda, toplejša je bila vremenska napoved in manj je bilo objav o preplezanih smereh. Tako smo zadnji večer pred odhodom spakirali še kompletno opremo za skalno plezanje in iz torbe vzeli nekaj vijakov. Nekaj smo jih pustili še v avtu pred odhodom na letališče. Nekaj pa smo jih vseeno vzeli s seboj in jih vse dni skrbno skladiščili v sobah.

Opreme se je nabralo veliko, tako da smo nekateri morali na letališče v zimskih čevljih, nekaterim pa je v torbi zmanjkalo prostora za čelado. Pristanek v Edinburghu v sredo zvečer, rentacar, 3 urna vožnja po levi in neskončno del na cesti. Do naših postelj smo prišli okrog 3h zjutraj, vstali pa okrog 7h. Že prvi dan smo se odločili napasti Ben Nevis, saj smo pričakovali, da bo v naslednjih dneh odjuga pobrala še tistih nekaj preostalih flik snega.

Izbrali smo si klasično smer Tower Ridge, ki ne ponuja pretiranih težav in jo je možno preplezati v vseh razmerah, vseeno pa je precej dolga in dovolj razgibana, da je vredna obiska. Že na dostopu smo izkusili višavsko vreme – megla z nekaj dežja, predvsem pa veter! Spodnji del smeri je bil večinoma kopen, našlo pa se je tudi nekaj snega, ki pa je bil popolnoma razmočen. Prvi del smeri smo plezali nenavezani, pred izpostavljeno prečko pa smo razvili vrvi in se opremili. Sledili so 3 raztežaji prijetnega plezanja, nato pa še snežno pobočje do vršnega platoja. Krasen občutek, ko kar naenkrat stopiš na prostrano ravnino, ravno ko se oblaki začenjajo počasi trgati. V jasnem vremenu bi videli ocean, a te sreče žal nimamo. Sprehodimo se do vrha, pomalicamo in nazdravimo z Irn Bru, nato pa začnemo z dolgim sestopom, ki nas pelje okrog gore do izhodišča. Vmes smo se morali preboriti čez nekakšno močvirje in po stari zajli ter kovinski mreži prečkati reko. Zanimivo, nam je bilo všeč!

Naslednji dan se odločimo za obisk narodnega parka Cairngorms . Pravijo, da se tam velikokrat najde razmere še, ko je Ben Nevis že brez snega. Tokrat ni bilo tako in cepine smo rabili le za 20m vstopne grape. Tokrat je vodstvo prevzel Luka in naju s Petrom peljal čez smer Fingers Ridge. Še ena krasna smer zmernih težav, ki mora biti v pravih zimskih razmerah še boljša. Na vrhu nas spet pričaka prijetna ravnina, veter pa je še bolj neizprosen kot prejšnji dan.

Zvečer se nam pridruži še Matic, ki je bil teden prej službeno v Edinburghu, in tako je ekipa popolna. Plane pa nam pokvari vreme, saj je za naslednji dan napovedano deževje, kar nas prisili k dnevu počitka. Na srečo pa se ravno takrat v Fort Williamu odvija gorniški festival. Tako dan preživimo kulturno/izobraževalno/gurmansko. Poslušamo predavanja Micka Fowlerja (gospoda, ki pri svojih 63 letih in z stomo vrečko še vedno osvaja himalajske vrhove) in Toma Livingstona, ki govori o uspešni lanskoletni odpravi na Latok. Prav počaščeni smo, ko poslušamo hvale na račun slovenskih alpinistov. Očitno smo se malo preveč vživeli, saj so nas po koncu obiskovalci okrog nas spraševali, če prihajamo iz Slovenije.

Vremenska napoved za naslednje dni je izgledala dobra – seveda ni bilo nič v skladu z našimi pričakovanji o škotski zimi, vseeno pa nam je uspelo vse dni plezati in se uspešno izogibati deževju (smo pa zato dobili svojo porcijo mokrote na dostopih po močvirjih). Dva dneva smo plezali eno ali dvoraztežajne smeri v dolinskih plezališčih Polldubh in Creag Dubh. Nikjer ni svedrovcev in potrebno je urejati lastno varovanje, kar da tudi kratkim in lažjim smerem večjo vrednost. Čeprav nevplezani, smo uspeli preplezati tudi nekaj smeri spodnje E(xtreme) težavnosti, kar se nam je zdelo blazno super.

Sledil je izlet v Glencoe – ledeniško dolino, ki slovi kot ena najlepših na Škotskem. Nadaljevali smo še naprej do doline Glen Etive, kjer smo imeli ogledane smeri po granitnih ploščah. Dostop se začne ob rečni delti, nato poteka ob morju, čez nekaj časa pa zavije navzgor čez močvirje in skozi gozd do pod stene. Obe navezi smo se znašli v edini dovolj suhi smeri primernih težav, ki nas je zaposlila do večera. Vmes je za povišan utrip poskrbel moker in sluzast trak v gladki plošči. Po splezanem smo se drli tako, da so nas slišali po celi dolini – potrdila sta gospoda, ki sta nas sprejela k ognjišču in nas naučila nekaj gelskih besed.

Naslednja dva dneva smo preživeli na otoku Skye. Seveda smo spet podcenjevali dolžino dostopa, zato smo prvi dan po pogovoru z lokalci prvotno idejo prestavili na naslednji dan in se raje zapeljali do plezališča ob morju. Dostop je spet popestrilo močvirje, ki je zagotavljalo pestro besedišče, inovativne načine hoje in poskakovanja, predvsem pa ogromno smeha. Pred plezanjem se je bilo potrebno spustiti do police ob morju, nato pa plezati nazaj na vrh klifa. Spet smo plezali po povsem drugačni kamnini in v norem ambientu. Prav poseben občutek je, ko se na vrhu smeri ozreš navzdol in vidiš bučeče morje. Zadnji plezalni dan smo spet šli v hribe in sicer v gorovje Cuillin. Na žalost nas je večino dneva zagrinjala megla, vseeno pa smo bili navdušeni nad stenami, ki se dvigajo nad jezeri in morjem.

Med povratkom v domovino smo izpolnili še zadnjo dolžnost. Obiskali smo majhno destilarno v Oban-u in že tako pretežki prtljagi dodali še nekaj steklenic. Še isti vikend se je shladilo in začelo snežiti, čez nekaj dni pa so lokalci že plezali snežne smeri. Zimi smo rekli le “Pòg mo thòin!”, se vsi strinjali, da je izlet prekrasno uspel in sklenili, da se še kdaj vrnemo!