Pod Kriško steno

Spodobi se in pravično je!
Zares se spodobi in je pravično, da po daljši odsotnosti od domače grude, ob prvi priliki preverimo in se ponovno umerimo na razmere v domačih hribih.
Zato sva danes z Andrejo po povratku z Norveške zarinila pod Kriško steno.
Do 3. serpentine je Vršiška cesta lepo splužena, nato pa sva že lahko odsmučala tistih par zavojev do reke, kjer sva vpregla pse in v prijetni zimski idili zarinila “u breg”.

Nižje v gozdu snežna odeja ni obljubljala nekega presežka, ko pa sva prešla gozdno mejo pa so se pred nama odprla…NEBESA! 20-30 cm prvovrstnega pršiča in prelepa špura sta naju spremljala do vrha krnice, kjer sva uživaško odvijugala v smeri prihoda…uživancija, ki  je tako pozno v sezoni nisva več pričakovala. 🙂

Priča za izvoz!

Nižje v gozdu nama niti rodeo med drevesi in skalami ni izbil nasmeha z obraza. Je pa vpliv sonca na žalost že zelo močan, tako da naju je spodaj pričakal pravi južni gnilec.
Ob takem vremenu, tura od avta do avta s smučmi, jutri, verjetno ne bo več mogoča.