Ni  1. maja brez Pakle. Zame in za Polono drugič, za Roka n-tič, za Špelo prvič 🙂

Na vrhu so ponavadi lepi razgledi, ampak prej je treba do tu gor zlezt.

 

Moto prvega dne za vse je bil –  go hard or go home 🙂

Streznitev in realizacija v prvi prečki. Nisem imel cajta gledat, če sta punci že blizu cilja 25 km Paklenica traila 🙂

 

Kar scary 6b. Med odločitvijo za majave kline čez previs za robom  ali pa gladko plato naravnost so zmagali majavi klini 🙂

Ampak srečna prisopihava na vrh smeri. Glede na veter in mraz se noben ni imel želje preveč nepenjati v ta tažkem cugu – pa drugič :=)

V tem stilu smo se naslednji dan, po spletu alkoholiščin, precej utrujeni privlekli v kanjon. Za začetek mi je iz ene kratke smeri iz štanta padla plezalka direkt v vodo in Rok se je požrtvovalno pognal za njo. En anglež mi je pa rekel, če tok švicam, ker sem jo sušil na soncu ene dve uri. Konj.

 

V dveh navezah smo napadli Celjski stup. Kar izziv za ta dan 😀

Tretji dan plezanja pa še v Albatrosa. Res mega smer in ne več tok mega stanje vseh 20 prstov.

 

 

Krasno je blo.

P.S. -oddam 3 majhne črne mačke s plezalnimi geni. Drevesa obvladajo, v skali pa še niso bli.

2 komentarjev

  1. Kormoran 😀

  2. tega Garfielda pa poznam 😀 😀

    muce so zakon 😛

Dodaj odgovor