Pripravniški slap

“Žametna” zima ima svoj čar, ki te ne spusti (otopeli prsti, prezeble okončine, zmrznjen ksiht so njah, ampak plavi členki in ostale modrice so lep spomin, pa občutki, ko snemaš dereze…da moraš ponoviti). Ker z Janezom nisva “na rezultat”, sva se podala po poti tehniške dediščine v kraje slovenskih piramid (t.i. klavž), čim bolj na samo (sicer mi ta samotnost v naravi vzbuja strahospoštovanje, a vsakič znova zvabi dlje). Dolina Idrijce je bila včeraj ravno prav odmaknjena in zasneženo uokvirjena v led ter ne preveč obljudena. Slap je sameval (kasneje so se slišali glasovi ljudi, ki so se že vrnili do vozil); postregel je z več skoki pravšnje naklonine in dolžine za naju (glede na nejutranjo uro prihoda). Žled izpred treh let pa je poskrbel za gimnastične vložke, kakor tudi umiki pred šumečo vodo pod “steklom”. Led je bil že malo “odjenjan”. Na vrh sva prišla ogreta na delovno temperaturo, ki pa se je pri sestopu zviševala vse do parkirišča in so sive celice izpregle.

+ ni bila zamrznjena samo voda, ampak tudi Janezova poza na prvih treh fotkah, heh

2 komentarjev

  1. Fletn zgleda.

  2. A to si Janeza mislu? 🙂

Dodaj odgovor