Koritniški Mali Mangrt – Meč

Včeraj sva se z Davidom Pavlovičem (AO Litija) ob skoraj nečloveški uri podala pod enega izmed naj zidov v Julijcih (da se ne zagovorim in rečem “v naših gorah”). Ob soju čelne svetilke sva se odpravila od avta, nato pa na Stari planini s cmokom v grlu občudovala trdnjave Vevnice in Koritniškega Malega Mangrta z razom, ki se je poganjal v jutranje razsvetljeno nebo.

Sama smer po razu se prične strmo in lepo, a kmalu se zaveš, da je raz, ki od daleč zgleda kot nož, od blizu zelo razčlenjen in poln zajed, poči in žlebov, ki omogočajo več prehodov. Zato se predvsem v spodnjem delu smer drži sistema zajed in poči, šele v zgornji polovici pa plezaš v območju raza. Skala je večinoma dobra, a je Meč ponekod skrhan, občasno pa tudi dvo- ali trorezen. Zato ti ugibanje, katero pot ubrati, lahko kaj hitro vzame več časa, kot bi človek želel v takšni dolgi in napeti smeri. Opremljenost je skromna, a se ponuja veliko možnosti za sprotno nameščanje varovanja v dobri, velikokrat odlični skali.

Tako sva v pozni popoldanski uri stopila na vrh Meča in nato med sestopom po zavarovani Poti življenja še malo potrenirala mišice na rokah, dokler se nisva po meliščih pod steno v toplih barvah sončnega zahoda podričala do trav, kjer sva s pogledom na preplezano smer povečerjala, nato pa v v temi in na koncu v soju lune zadovoljna prišla do avta.

Skratka, včeraj sem z Mečem kronal letošnjo lepo hribovsko plezalno sezono.