Včeraj sva se s Šifkotom v zgodnjih jutranjih urah čez Pavličevo sedlo zapeljala v Logarsko dolino in se pognala v lov na Zmaja. Na Klemenči jami sva pozdravila še pretegujoča se Boštjana in Polono, mimo grede izvedela, da se tudi ona podajata v boj z isto živalco in nato odhitela naprej. Ob vstopu je očitno Zmaj še spal, saj ni bilo slutiti prav nobene vročine (seveda, ko je bil pa vse okoli naju sneg).
Spodnji del smeri očitno poteka po pošastinem stranišču, saj je bilo na čase kar mokro, a vtis takoj popravi super skala. Na odcepu, kjer naj bi Zmaj bruhal ogenj, nama sprva prav nič ni bilo vroče, a po nekaj minutnem iskanju sva ga prebudila in kaj kmalu nama je teklo od čela. Opekla se nisva, je pa boj z njim kar pošten. Za nagrado pa sva lahko brezskrbno uživala v zadnjih dveh raztežajih, ki sta (vsaj v mojem dosedanjem repertoarju preplezanih smeri) težko prekosljiva, tako po kakovosti skale, kot tudi po lepoti. Skratka, spet smer, ki jo bom težko prehvalil.
Po lepem in udobnem sestopu pa sva s Klemenče jame ob pivu in domaaaačem štrudlu opazovala dve piki, ki sta se še spopadali z ogenj bruhajočim Zmajem….
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.