Eni so ugotovili, da niso za plezarijo, drugi so tožili, da je vse skupaj predrago, tretji so se odločili plezati kar nekako na svojo pest, eni pa smo pridno vztrajali vse do zaključnega praktičnega izpita, hrabro preživeli prve udarce po zadnji plati na krvavškem sprejemu in se vsi ponosni prelevili v mlajše pripravnike.
Na začetku so bili skoraj za vse nujni, a denarnicam neprijazni nakupi opreme in mrzlične borbe za čim večje popuste. Že so sledili rahli takšni in drugačni padci, ki so vključevali test trdnosti naših lobanj – kar je na srečo samo pospešilo nakup dražjih čelad. Bili so zviti gležnji, nerodni vbodi z derezami, strgane hlače ali pa vsaj gamaše, pa odkrušene luske, ki so padle na nogo in omogočile brezplačno vožnjo s helikopterjem. Pa tudi kakšna zgrešena ali prvenstvena smer se je našla, da ne omenjam bivakiranja in ”pravega” alpinizma … torej resnično vsega po malem.
Če se eni preprosto niso našli, zase mirno lahko trdim ravno nasprotno. Od vstopa v prostore ferajna in od prvih besed, ki nam jih je izrekel Miha v pozdravnem nagovoru, sem vedela, da je to to. Družba sorodno mislečih, skupen pobeg v hribe takoj, ko vreme in čas dopuščata, skupne ture v bližnje in daljne kraje, da ne omenjam ponedeljkove telovadbe, četrtkovih sestankov in predavanj ter občasnih plezalnih žurov … ja, kaj še hočemo. Alpinistična šola 2006/07 pod taktirko Miha Marenčeta nam je nudila točno to, kar vsakdo, ki želi postati alpinist rabi: osnovno teoretično in praktično znanje, nabiranje izkušenj in predvsem spoštovanje do gora ter obilico druženja . Predavanja so bila odlična, kar dokazuje vedno številčen obisk, saj so bili za vse nas lanski četrtki brez kakršnihkoli pomislekov rezervirani. Škoda, da temu ni več tako in škoda tudi, da zadnje čase zime niso več to, kar so bile – led smo namreč lani dobesedno le potipali. A kot pravi pregovor: ”Počasi se daleč pride.”, zato verjamem, da bo priložnosti za brušenje naših cepinov in osvajanje novih smeri, pa najsi bo pozimi ali pa poleti, še ogromno.
Hvala Mihu in celotni inštruktorski ekipi, ker ste se trudili za nas.
Tina Križnar
AŠ ni le alpinizem in šola
Paklenica! Kranjskemu ferajnu sem se pridružila pri njihovem rednem obisku za 1. november. Dolge smeri so bile zame nekaj čisto novega, vendar so mi bile tako všeč, da so se mi zdele čisto kratke. Srečala sem se z marsikaterimi neznanimi, a ravno zato vabljivimi stvarmi v zvezi s plezanjem. Spoznala sem tudi ogromno bodočih soplezalcev. Uživala sem tako v plezanju kot v družbi in se skoraj čez noč odločila, da se vpišem v alpinistično šolo.
Ko sem prišla na ferajn, nisem vedela v kaj se spuščam, niti kaj naj pričakujem. Čeprav sem bila tam prvič, so me vsi sprejeli, kot da se že dolgo poznamo. Pritegnila me je odprta družba in sproščeno vzdušje.
Zanimiva predavanja, uspešne skupne ture in žuri kot pika na i so me vedno bolj zasvojil. Z veseljem sem se udeleževala vsega, saj je bilo vedno pestro.
Moja prva skupna tura: Osp, Medo in luftig abseil Ooohhhhh, super 🙂
Na žalost je bila zima bolj slaba, zato smo bili za marsikateri slap in grapo prikrajšani. A vseeno smo v Mali Mojstrovki poiskali skoraj vse grape in imeli predstavitev zimske tehnike. Teranovo v Dolgem hrbtu sem si ogledala dvakrat, škoda, da le drugič (na skupni turi) do konca. Kako se obnašajo cepini in dereze v ledu, pa sem žal videla le pri ledni tehniki. K*** pa globalno segrevanje 🙂
Kljub vsemu smo zimske izpite vsi uspešno opravili.
Prišla je pomlad in z njo spet plezanje v kopni skali. Kmalu sem ugotovila, da je ženska naveza čisto nekaj drugega kot mešana, v pozitivnem pomenu. S Tino sva se navezali na štrik, kot priprava na prvomajske počitnice, ker nisva hoteli biti nikomur v napoto. Meteora – razred zase, tja bom še šla!
Začelo se je plezanje po slovenskih hribih. To je bil spet poseben doživljaj. Izbijanje klinov zahteva veliiiikoooo prakse in pravo tehniko 🙂
Na Kališču smo še rešili prvega padlega soplezalca, potem pa se je šola končala. Nekateri smo svoje znanje potrdili in predvsem utrdili na Kamniškem sedlu na alpinističnem tečaju v kopni skali. Izvedeli smo polno novih informacij in postali suvereni v zabijanju in izbijanju klinov.
Čaka nas še veliko plezanja po hribih in nabiranja izkušenj, preden bomo dobri plezalci. Vendar imamo zaradi učinkovite alpinistične šole dobre osnove.
Na prvem predavanju sem v anketi na vprašanje o svojih ciljih odgovorila, da hočem postati alpinistka, ampak se mi takrat še sanjalo ni kaj to pomeni. Danes bi rada veliko več. Plezanje je postalo del mojega življenja.
Včasih so se mi zdeli alpinisti nekaj nadnaravnega, kar vidiš le v revijah in o njih le bereš v knjigah. Sedaj pa se mi zdijo čisto realni.
Zdaj so hribi še lepši. Hvala Miha!
Katja Mihovec
SUPERČKI
Himna alpinistične šole 2006/07
Mi smo superčki, za nas vse je IIIDEAAALNO
Kot bodoči alpinisti na đihad plezamo totalno
Po naših žilah teče adrenalin
Nikoli ne spimo, mi smo
SUPERČKI, SUPERČKI
Naše hardcore duše v softshell zavite so pravi as
Tja do zmage in do vrhov gremo na full-gas
Po naših žilah teče adrenalin
Nikoli ne spimo, ne, ne …
Zdaj ko ves svet pred nami leži, prvenstvene plezamo smeri
Dogajajo se le dobre stvari, pridruži se nam tudi ti
Zdaj ko ves svet pred nami leži, prvenstvene plezamo smeri
Dogajajo se le dobre stvari, vemo, da nocoj smo
SUPERČKI
Nič nam ne pomeni Grivel, Mammut, Maya maya
Nam je važno le da plezamo vse od kraja
Po naših žilah teče adrenalin
Nikoli ne spimo, ne, ne …
… in še za konec
Po obetavnem začetku smo do konca vztrajali: Matej Bolka, Niko Brence, Andrej Fabjan, Maruša Hafner, Polona Kern, Tine Kovač, Tina Likar, Darja Prezelj, Jure Pribičevič, Andrej Roblek, Bojana Rozman, Anže Šavs, Peter Verčič, Nadja Žvab, Tina Križnar in Katja Mihovec.
Za naše znanje so skrbeli: Miha Marenče (vodja šole), Anže Marenče, Tine Marenče, Mišo Dačič, Boštjan Zupan, Aljoša Brlogar, Blaž Zazvonil, Igor Varijančič, Žiga Šter, Klemen Zupanc, Aleš Govekar, Mitja Peternelj, Gregor Piskar, Andrej Prinčič, Matej Mejovšek
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.