Alpinistični odsek Kranj
 
Smučanje s Pik Lenina

Začetek julija se je naša 11 članska ekipa odpravila v Kirgizihstan. Naš cilj je bil 7134 metrov visoka gora Pik Lenin, najvišji vrh najsevernejšega dela Pamirja.

 Pogled iz baze na Pik Lenin.
 Tovorjenje robe iz baze proti Taboru 1.
 Off road avtobus, ki nas je iz Osha pripeljal do baze.
 Tabor 2 - Razdeljna.
 Vrh Pik Lenina.
 Tabor 3.
 Po grebenu do vrha.
 Iz Tabora 1 proti Taboru 2.
 Iz Tabora 1 proti Taboru 2.
 Tabor 2.
 Tabor 2.
 Pik Lenin.
     

Ekipa je bila sestavljena iz samih zagrizenih alpinističnih in turnih smučarjev: Andrej Petrovčič, Anton Kajzar, Borut Črnivec, Franc Zarnikar, Lidija Honzak, Primož Briški, Simon Petrič, Uroš Cerar, Vital Vek ter midva s Tadejem Zormanom.

Iz Brnika smo se odpravili preko Moskve v Bishkek – glavno mesto Kirgizije in nato v Osh. Tu smo v enem dnevu nabavili vso potrebno robo za na hrib. Midva s Tadejem sva bila kar dobro oborožena z domačo hrano, v najini prasici se je našlo vse od domače slanina do rženega koroškega kruha. Tudi Gorenjka nas je kar dobro založila s čokolado in rolado, tako da smo se lahko kar dobro posladkali. Zjutraj smo vso to našo kramo – od hrane do smuči znosili na »off road« avtobus. Pot do baznega tabora je bila kar dolga, s kratkimi postanki je trajala kar do večera. Končno smo pripeli v Bazni tabor – Achik-Tash, kjer nas je fasciniral z zarjo obsijan Pik Lenin.

Naslednje jutro sva si midva s Tadejem organizirala prevoz do Lukove poljane in od tu krenila do tabora 1 (4300m). Ostali pa so odšli na aklimatizacijsko turo po okoliških hribih. Midva pa sva se že doma kar dobro aklimatizirala v višinski hiši in naju je samo vleklo navzgor, kar pa ravno ne drži za te nosače. Moram priznati, da so bili kar brez kondicije in da jih je višina kar matrala, tako da sva jih morala zalagati z aspirini. Tako smo po 4 urah hoje po ledeniku le prispeli v Tabor 1. Tu smo se utaborili na višini 4300m in to je postala kar naša baza. Poleg nas so bili tu še druge odprave iz Kirgizije, Gruzije in Uzbekistana.

Prvotni plan, da bi dosegli vrh po severni steni, je takoj ko sva zagledala flanko padel v vodo. Kajti snega je bilo več kot preveč in je bilo kar nevarno, tako sva se midva in potem tudi ostali odločili za normalni pristop.

Midva kot prva, naj bi postavila tabor 2 že kar naslednji dan, vendar se je Tadej tako zastrupil, da sva morala ta plan zamakniti za dva dni. Vsega je bil kriv kirgizijski zajtrk in to brez Coca-Cole, ki jo je Tadej uporabljal za dezinfekcijo. Naslednji dan so prišli še ostali in poskušali napasti vrh po severni steni. Andrej, Borut, Uros, Lidija in Simon so probali postaviti tabor 2 (5200m) v severni steni, vendar so kmalu obupali, kajti plaz jim je zasul šotor.

Menili smo, da nam bo s skupnim gažnjem lažje uspelo doseči vrh po normalki. Tabor 2 smo tako postavili na 5200m. Čež noč je zapadlo ½ m snega in sva menila, da je pametneje počakati še Franca in Vitota. Naslednje jutro nas je zbudil vik in krik, kajti čez noč je spet zapadlo nekaj snega in sledi so bile spet prekrite in nek Rus se je znašel v špaltni. Proti Razdelnaji smo se odpravili tako mi štirje. Vreme se je okoli polneva spet poslabšalo in vsi zamedeni smo hiteli postavljati tabor 3 (6200). Zraven nas so bili trije Baski – Carlos, Chavy in Nuria, ki so se nam naslednji dan pridružili proti vrhu navzgor. Če so razmere normalne je zadnji tabor Razdelnaja in potem takoj pristop na vrh in še v istem dnevu sestop nazaj na tabor 3.

Zaradi slabega vremena in precej snežnih padavin je bilo potrebno postavili še en tabor in to na višini 6400m. Prestavili smo le en šotor in smo se mi štirje prav lepo zagreli v šotoru, vendar pravega spanca ni bilo. Naslednje jutro smo bili zmenjeni s Carlosom, Chavyjem in Nurio, da nadaljujemo z gaženjem proti vrhu. Prvo sta šla na "fronto" Tadej in Vito, ki sta dobršen del poti že zgazila preden sva midva s Francom skuhala čaj in se skobacala iz šotora. Čez nekaj časa so nas ujeli še Carlos, Chavy in Nuria, ki so bili še čisto spočiti. Kmalu smo zamenjali vrstni red gaženja, kajti Tadej je bil še vedno v prvi vrsti in delanje korakov iz ½ metrskega snega nazaj v ½ metrski sneg in to v hrib je prava umetnost. Bili so res pravi prijatelji, tako nam je s skupnimi močmi uspelo pregaziti do 7000 metrov, tu pa se je vreme tako poslabšalo, da se ni videlo niti 5 metrov pred sabo. Do vrha nas je ločilo še 100 višinskih metrov grebena. V takem vremenu, pa ni bilo smisla nadaljevati, tako smo se odločili za snežno luknjo in tu prebivakirali noč. V dobrih dveh urah smo izdelali bivak za nas nas tri in Chavy-ja in Nurio. Okoli sedme ure zjutrej, ko je sonce že malo ogrelo hrib smo se odpravili po grebenu navzgor. Sledilo je 5 ur gaženja in potem se nam je le prikazal vrh. Tako, nam je prvim v tem slabem vremenu uspelo priti na vrh in odsmučati z njega. Meni pa dvigniti slovenski ženski višinski smučarski rekord na zavidljivih 7134m. To je bilo 23.7.2004 in potem je sledila le še uživancija na smučeh, dokler nismo spet zatavali v meglo. Midva s Tadejem sva se spustila po eni grapi, kaji menila sva, da tu gotovo prideva do šotorov. Prišla sva res ekspresno in to eno uro pred Francom, ki je nevem kje našel pot do šotorov. Midva sva s pršnim plazem priletela skoraj do šotora. Bil je že večer in sestop v našo bazo ni bil več mogoč, tako smo zjutraj pospravili vse opremo in prva jaz in Franc odsmučala proti naši bazi. Tadej je pospravil potem vso opremo in tudi šotor na Razdelnaj, kajti razmere so bile res slabe in noben od naših ni poskušal iti na vrh. Jaz pa sem morala čim prej priti do tabora 1, kajti čez noč so se mi pojavile omrzline pa pristih obeh nog. Tako, je bilo moje uživancije kmalu konec. V bazi mi je gruzijski doktor pospešil krvni obtok s heparinom in nama s Tadejem dal malo popotnice, to niso bile sladkarije ampak injekcij Heparina za na pot. Po 4 urnem premetavanju na konju sva tako prišla, no jaz sem prijahala, Tadej pa pripeškal, do Lukove poljane in potem je sledila še 18 urna vožnja do Osha in po parih urah pregovarjanja s Kirgizijci sva končno prispela do letališča v Oshu in nato preko Bishkeka in Moskve nazaj domov.

Pri organizaciji odprave so mi pomagali: Sokol sport, Gorenjka, višinska hiša ... Seveda pa brez mojega "mentorja" Mitja Peternela, ne bi bilo takega navdušenja za turno smuko. Ja, lanska zima se je zame začela tako kot vsaka – z legendarnim Viktorjevim božičnim vzponom, lansko leto ravno na Hochhallenspite in končala s to odpravo. Vmes pa je bilo kar nekaj turnih in alpinistčnih smučarskih podvigov v glavnem s Tofsijem in Tadejem, Meto - s katero sva mešali štrene po raillijih Jezerjanom, pa tudi Mitja se ni manjkalo.

KRONOLOŠKI PREGLED ODPRAVE

  • 8.7. Polet Brnik – Moskwa – Bishek.
  • 9.7. Polet iz Bishkeka proti Oshu in nastanitev v hotelu.
  • 10.7. Nabava hrane za na hrib in spotoma ogled mesta in tržnice.
  • 11.7. Celodnevna vožnja do Achik-Tasha, kjer je imela naša agencija Dostuck trekking, že postavljen bazni tabor – 3 jurte. Te agencije ne priporočam nikomur, hrana je bila tako »švoh«, da si človek ni mogel z njo kaj opomoči, v kurji juhi je bilo več kosti kot kure. Tako, da nam je še kako prav prišla naša domača zaloga. Prav tako nismo dobili za na hrib nekega skupnega šotora, kjer bi imeli skupno kuhinjo. Vse ostale odprave so imele lepo založeno kuhinjo in tudi plačali so dosti manj. Ampak, ker smo bili tako dobro založeni se nismo kaj dosti ubadali z njimi.
  • 12.7. Odhod naju dveh s Tadejem iz Lukove poljane do tabora 1 (4300m), ostali pa so se še aklimatizirali na okoliških hribih.
  • 13.7. Nepričakovan počitek zaradi zastrupitve s hrano v bazi.
  • 14.7. Prihod ostale ekipe v tabor 1. Tadej si je ta dan že malo opomogel, tako da sva planirala naslednji dan priti do tabora 2 in potem kar proti vrhu. Bila sva res dobro aklimatizirana, kar ima velike zaslužke tudi višinska hiša
  • 15.7. Odhod naju dveh do tabora 2 po normalki. Andrej, Borut, Uroš, Lidija in Simon so odšli v severno steno in tam postavili tabor 2, ki pa ga jim je potem zasul plaz. K sreči so vsi le postavili šotor in odšli v tabor 1.
  • 16.7. Zjutraj naj bi midva s Tadejem odšla do Razdeljna in tam postavil tabor 3, res sva se idelano počutila, vendar je Tadej čez noč začel hropeti, kar je bil znak, da morava čim prej odsmučati nazaj v tabor 1. Bila je kar meglena noč okoli 2 zjutraj, pa še sneg je zabrisal vse sledi, tako da sva tipala s palicami naokoli, da ne bi priletela v kakšno špaltno. Zaradi slabe vidljivosti sva poštamfala kar dobršen del flanke.
  • 17.7. Počitek v taboru 1. Odhod druge ekipe na tabor 2.
  • 18.7. Še enkrat poskusiva midva s Tadejem do tabora 2. Zaradi novo zapadlega snega raje počakava še Franca in Vitota, ki bi pomagala gaziti proti vrhu.
  • 19.7. Prihod Vita in Franca v Tabor 2, kjub slabemu vremenu.
  • 20.7. Prestavitev enega šotora iz Tabora 2 na Razdeljna (6200m). En šotor je že prej postavil Andrej.
  • 21.7. Zaradi novo zapadlega snega ni bilo druge variante kot spet prestaviti šotor malo višje. Postavili smo še tabor 4 na 6500m skupaj s tremi Baski, ki smo se spoznali na Razdeljna.
  • 22.7. Gaženje proti vrhu in zaradi poslabšanja vremena, ravno 100 višinskih metrov pred vrhom in prebivakiranje v snežni luknji.
  • 23.7. S skupnimi močmi smo pregazili še zadnjih 100 višinskih metrov grebena in dosegli vrh v megli. Za kratek čas se je zjaslilo, tako da smo še malo uživali na smučkah, dokler nas spet ni doletelo poslabšanje vremena. S Tadejem sva zavila v neko grapo, ker sva menila, da je to prava smer do šotora. Tu se je spožil pršni plaz in tako sva bila kot bi mignil skoraj pri šotoru. Bližala se je noč, tako da smuka do tabora 1 ni bila več mogoča. Prespali smo na 6500m in naslednji dan pobasali vso robo in odsmučali nazaj v našo bazo.
  • 24.7. Zjutraj sem jaz opazila na prstih mojih nog omrzline tako, da je Tadej javil v našo bazo naj zrihtajo prevoz v dolino. Midva s Francom sva v hudem vetru odsmučala navzdol. Tadej pa je še odkopal in pobral šotor na Razdeljna. V taboru 1 mi je Dr. Zura, gruzijski dokor nudil pomoč in mi dal tudi nekaj popotnice, par injekcij Heparina.
  • 25.7 Odhod s konji v Achik-Tash in potem z nočnim »off road« avtobusom v Osh. • 26.7. Polet iz Osha v Bishkek.
  • 27.7. Polet iz Bisheka v Mosko in potem nazaj na Brnik.

DOSEŽKI ODPRAVE

  • Prvi slovenski ženski turno smučarski višinski rekord na zavidljivih 7134m

Besedilo: Simona Grabec

Fotografije: Simona Grabec, Tadej Zorman
 
 
 
Reportaže
AO KRtabor (Sella, Puez, Marmolada, Fanis) 13
Tekst: Aka, Fotke: več njih
Plezalni vikend v spomin na Nejca Zaplotnika na Ledinah
Tekst: Aka, Fotke: Janez N. Janez Z., Aka in Tine
Ledeniški tečaj Monte Rosa 2012
Ana Katarina Ziherl, fotke: JA, GB, AKZ, JZ
Prvomajska skupna tura AO Kranj v Finale Ligure
Ana Katarina Ziherl (tekst) & Matic Jezeršek (izbo
Maltatal
Tomo Ceferin
Tarn 2010
Anže Štremfelj
PERU 2009
Borut Janša & co
Invazija Font
Aleš Govekar
Odmev tišine
Anže Šavs
Kirgizistan 2008
Tine Marenče, Andrej Magajne
Osp in Črni Kal (skupna tura)
Alpinistična šola
Nasproti sence
Anže Marenče
Generacija tečajnikov 2006/07
Tina Križnar, Katja Mihovec
Meteora 2007
Anže Marenče
Chamonix 2007
Polona Kern
Samo bedaki in plezalci
Anže Marenče
Klub ljudi z resnimi težavami
Anže Marenče
Pakistan 2006
Aleš Česen
Zgodba o Janaku
Andrej Štremfelj
Alpinistični izpiti 2006
Miha Marenče
Ortler
Miha Marenče
Jagenčki
Anže Marenče
Francija - skupna tura AO Kranj
Miha Marenče
Friki v Franciji!
Anže Marenče
Tisoč začetkov
Anže Marenče
Janak 2005
Andrej Štremfelj
Kula Kangri 2005
Aleš Česen
Nun 2005
Nejc Česen
Alpinistični izpiti 2005
Igor Varjačič, Tomaž Ovsenik
Plezalni kamp Bohinj 2005
Lenča Gradišar
Fontablu 2005
Rok Brezar
Elbrus - Streha Evrope (5642m)
Andrej Rozman
Gorenjska liga 2005
Jernej Jazbec
Izpit iz zimske tehnike
Anže Kovačič
Vrnitev
Tine Marenče
Plezanje po Dalmaciji
Mitja Peternelj & Simon Bakovnik
Ankogel (3246m)
Klemen Malovrh
Gran Paradiso (4061m)
Tomaž Ovsenik
Alpinistična šola 04/05
Anže Kovačič in Tomo Ceferin
Viva Espana
Franci Jensterle & Sabina Sovinc
Sardinija 2004
D. Stepanjan, N. Kalan, M. Friškovec in J. Bobnar
Prvomajski izlet na Mallorco 2004
Luka Zazvonil & Monika Primožič
Yosemite 2004
Aleš Česen
Vzpon na Dom (4545m)
Borut Janša
Smučanje s Pik Lenina
Simona Grabec
Slovenska alpinistična odprava Daulagiri 2004
Andrej Štremfelj
Kranjska alpinistična odprava Peru 2004
Tine Marenče
Sezona 2004
Natalija Gros
Frikanje v Monaku
Marko Poženel & Metka Prelc