Spet doma

Odkar imava otroka, je alpinizem za naju postal bolj ali manj spomin na neke lepe dni. Seveda neizmerno pogrešava hribe, pridno spremljava utrinke in podoživljava lepe spomine, sanjariva in upava na boljše čase kar se tiče hribov 🙂 Ko pa se zvezde 1x na leto vseeno poravnajo in se ponudi varstvo, se tako kot lani podoben čas odpraviva v “dolomite”.

Lani so izgledali tako, da je bila napoved slaba, zato sva pristala v zahodnih julijcih in preplezala All along the Watchtower (6b+/5a-6b, 315m) v Skutniku, in Quant’e bella Giovenezza (6a+/4b-5b, 280m) v Beli peči, v kaninskem pogorju.

Letos je bila napoved podobna in zvezde le niso bile povsem poravnane, zato so nama dolomiti spet ušli in sva pristala kje drugje kot v zahodnih julijcih 😁

Predzadnji konec tedna v avgustu sva tako splezala navrtano smer Briljantina v Mangrtu (6b, 400m). Napovedan je bil močan veter, kar je malo ponagajalo pri plezanju, ampak sva bila pa sama v steni. Smer je lepa, skala kompaktna, le ocene so za najine pojme malo pomešane…večino raztežajev bi ocenila kar s 6a/6a+. Na koncu smeri naju še nasmeje vpisna knjižica, kjer piše da sta dan pred nama smer splezala Romč in Maruša!

Prespat se odpeljeva v Bele vode, spala pa sva bolj malo saj je bilo ponoči močno deževje in nevihta. Vsaj nekaj dobrega – da sva zadnje čase navajena precej slabo spati in nama to, kot tudi ne izredno slaba in nestanovitna napoved ne prepreči da se naslednji dan odpraviva v Visoko polico, preplezat Direttissimo (IV+, 200m) in okusit “gli piccolo dolomiti” 🙂 in so res. Čudovita smer v kompaktni in z oprimki bogati skali. Že sam dostop nama je kot balzam – občudovanje hribov, tišina in mir, česar ne pokvari niti konstantno grmenje in mordor ki se valja po kaninski verigi. Bila sva čisto sama, smer pa sva splezala v 1,5 ure, saj je vreme grozeče priganjalo, ampak naju ni ne pregnalo, ne ugnalo 🙂

Prespat se odpeljeva v dolino Remšendol. Spiva spet slabo, za povrh pa naju že malo pred 6.uro zjutraj prebudijo gobarji s košarami, oblečeni v kamuflažne vojaške kombinezone. Luka ugotavlja: “a so se napravili kamuflažno, da se gobe ne skrijejo” 🤣 Ko zjutraj iščeva naravni štrbunk wc, Luka najde še jurčka…niso ga prestrašili gobarji 😄 Plezat se odpeljeva na Vršič (še zadnji parkirno “neurejen” vikend) in dobiva tudi enega zadnjih parkirišč pri Erjavčevi koči. Izbereva smer Madona v NŠG (V/IV-V, 300m) in spet sva popolnoma sama v celi steni NŠGja. Smer je kar resna, prečke so precej izpostavljene in delikatne, zgornji del pa postreže še z enim čudovitim raztežajem. Na vrhu je tako zelo vroče, da se Luka odločit sestopati kar v gatah – “sej isto kt une tekaške hlačke”😆

Ker na Erjavčevi koči nihče ne postreže, smrdi po wc-ju in golaž stane 23eur, se raje odpeljeva pojest v Kočo na Gozdu, s čudovitim razgledom na Prisojnik, da res do zadnjega užijeva tako pogrešane čarobne hribe. Zvezde so se poravnale 😁