Romanje na Triglav (28.7.-30.7.)

Ideja o pohodu na Triglav od doma se mi je že kar nekaj časa tenstala v glavi. V zadnjih tednih sem na vsake toliko odprl zemljevid in začel iskati optimalno pot. Cilj je bil najti kompromis med dolžino, višinci in nezaželeno hojo po asfaltu. Prva ideja je vključevala malo več hribov ampak posledično kar več višincev, zato je na koncu prevladala naslednja pot:
Reteče – Crngrob – Dražgoše – Ratitovec – Soriška planina – Bohinjsko jezero – Vodnikov dom – Planika – Triglav – Krma

Na taki poti je fino imeti dobro družbo in eden mojih najstarejših prijateljev Rok Cerar – Cero, je bil takoj za akcijo. Dogovorila sva se za vse detajle in postavila preprost plan: prvi in drugi dan poriniti čim dlje, da bo glava tretji dan zbrana za zlizano skalovje okrog Triglava in razne štoraste obiskovalce Kraljestva Zlatoroga. Glede spanja sva se odločila za “zasilno” bivakiranje – ko pač zmanjka baterij. Prvo noč nekje okrog Ratitovca in drugo noč nekje okrog Vodnika.

V torek 28.7. zjutraj je Cero prikorakal mimo moje hiše in 3-dnevna pustolovščina se je začela. Še v domači vasi sva v daljavi opazovala Ratitovec in se samo smejala lastnim pripombam: “pa sej ni tolk delč”. Pot naju je vodila direktno čez poljske poti do Škofje Loke in po Jakobovi poti do Crngroba. Do tu sva kar šibala – klasično začetno navdušenje. Tempo pa je hitro zabremzal vzpon proti Planici. Bil je kmalu premagan in pot naju je vodila preko Čepulj, Sv. Mohorja in Lajš direktno do zasluženega pirčka v Brunarici Dražgoše.

Osvežilen nektar bogov nama je dal nov zagon in začela sva s hojo proti Ratitovcu. Glede nato, da je človek vajen normalne enourne poti na Ratitovec, moram reči, da se je ta pot iz Dražgoš neverjetno vlekla. Počasi sva pribrcala do lovske koče in tu sva si lahko rekla: “zdej pa sam še na Ratitovc”. S pomočjo domišljanja slastne hrane Krekove koče, sva v zmernem tempu opravila z zadnjim večjim vzponom tega dne in za trenutek popadala na udobno travo pri koči. V miru sva spila pivo, pojedla odlično joto in pehtranovo potico ter vzela vsak en flancat za večerjo.

Sledilo je le še praznenje telesnih baterij in hoja proti Soriški planini. Po kakih 4 kilometrih sva imela dovolj in pripravila mesto za bivak. V izogib plazečim in hodečim nočnim obiskovalcem, sva imela seboj visečki, ki sva jih seveda tudi izkoristila. Tako sva imela v mislih le še tiste leteče. Za kakšne večje pa sva pripravila obrambni sistem – izmenjavanje smrčanja in šumenja visečk ob iskanju boljšega položaja. Kar hitro sva se zabubila vsak v svojo spalko, saj je bilo za nama slabih 42 kilometrov in globoko čez 2000 metrov višincev.

Zjutraj sva kar malo potegnila z dremanjem, saj sva vedela, da bova tako ali tako “čmarila” ob Bohinjskem jezeru, da se izogniva vzponu v največji vročini. Lepa pot naju je peljala preko travnikov in gozdov do Soriške planine, kjer sva si privoščila hiter kofe in točenje vode. Sledil je spust v Bohinjsko Bistrico, z vmesnim fruštkanjem malin, in večkilometrsko sončenje proti Bohinjskemu jezeru. Zadnji del poti sva šla kar po cesti, saj sva imela dovolj klančkanja gor in dol. Čudila sva se enormnemu navalu turistov – kar malo razumeš slabo voljo Bohinjcev.

Zagledava jezero – nasmeh do ušes in hitro v picerijo. Dva pira, dve pici in dva zadovoljna Gorenjca. Ustavila sva se še v merkatorju in kupila malo tekočega cukra in večerjo – burek in zavitek. Potem pa hitro na plažo. Kar težko sva se spravila iz vode, saj je občutek breztežnosti in prijetne ohlajenosti nudil pravo katarzo. Malo sva celila tudi posledice prejšnjega dne. Zase lahko le rečem, da mogoče ni najbolj pametno uhoditi nove dostopke kar na taki turi. Ahilovi tetivi nista bili ravno zadovoljni. Lahko pa rečem, da sta čevlja zdaj zagotovo uhojena. 😀

Okrog 16. ure sva odrinila proti koči na Vojah. Pot naju je vodila čez lepa korita Mostnice. Ob vstopu sva videla tablo o vstopnini 4€ in sva že kovala plane, kako jim bova razložila, da greva le skozi in da naj raje cuzajo turiste. K sreči pri okencu ni bilo nikogar in nisva rabila kazati svojih pogajalskih sposobnosti. Pri koči na Vojah sva natočila vodo in kmalu začela z mukotrpnim vzponom v smislu: “do kamor naju noge nesejo”. Tu nekje pa sva prvič naletela na tablo za Triglav (7 ur). Noge so na neki točki želele zaključiti, glavi pa sta iskali kakšno udobno travo, da bi lahko samo položila armiča in se zleknila pod zvezdami. To notranje pregovarjanje se je dogajalo kakšnih 150 višincev. No, trave nisva dobila in sva se morala zadovoljiti z nič kaj prijetnim iglastim gozdom kakšnih 200 višincev pod Vodnikom. Sprva sva mislila ohraniti plan spanja na tleh. Ko pa sva na moji spalki opazovala rokoborbo 4 velikih gozdnih pajkov pa sva se vseeno odločila za visečki. Več ustrezno razporejenih dreves nisva našla v bližini tako da sva z gurtnami in prusiki malo zimprovizirala in napela spalke kar eno nad drugo. Jaz sem bil z ritjo praktično na tleh, Cero pa praktično na meni. Kakšno uro spanca in kakšno več dremeža sva vseeno iztisnila. Je bila pa kar frišna in neudobna noč.

Končno je prišel dan D. Še v temi sva se pripravila in začela z zadnjim vzponom. Po dveh dneh sva se končno naučila optimalnega tempa tako da sva z relativno lahkimi nogami prišla do Vodnikovega doma in si tam privoščila hiter kofe. Triglav se je že bohotil v jutranjem soncu, midva pa sva želela čim hitreje opraviti z vzponom do Planike. Vročinski val ne prizanaša niti hribom in že jutranje sonce je znalo pokazati svoje zobe.

Pri Planiki sva pametno sprejela odločitev, da ruzaka pustiva kar tam. Opremila sva se s čeladama, nekaj vode, cukra in dodatnim slojem. Povzpela sva se po Gorjanski poti čez Triglavsko škrbino. Odsotnost ruzakov naju je okrepila z lahkotnostjo in kar hitro sva poplezavala proti vrhu. Končno malo šlatanja skale; ta sprememba terena je bila res dobrodošla. Kmalu sva v daljavi zagledala Aljažev stolp in spet nasmeh do ušes. Na vrhu sva si čestitala in kar malo posedela ter počasi začela dojemati, da je za nama res kraljevska tura. Še posebej, ko sva v daljavi opazovala Bohinj, Ratitovec in komaj prepoznavni Lubnik.

V najinih glavah je že malo trkal sestop v Krmo, a sva ga hitro povozila z mislijo na okrepčilo v Planiki. Počasi – umikajoče in hitro – prehitevajoče sva sestopila po grebenu čez Mali Triglav in nazaj na Planiko. Tam pojedla vsak eno klobaso, spila seveda eno pivo in se malce pohladila na visokogorskem vetru v senci koče. Morala sva si zagotoviti še prevoz iz Krme, zato sva poklicala prijatelja Miha, ki nama je to z veseljem zagotovil.

Sledil je le še mukotropen sestop do Krme. Obvezen postanek pri Prgarci in občudovanje sten nad dolino sta nama odklenila še tisto zadnjo voljo premikanja nog eno pred drugo. Po prihodu na običajni parking v Krmi pa sva vedela, da je zaključno proslavljanje v Kovinarski koči res že blizu. Tam sta naju sprejeli prijazni oskrbnici in napolnili mizo z dobrotami. Vmes se je pripeljal še najin prevoz in skupaj smo nazdravili uspešni turi. Seveda pa se spodobi, da sva prijateljsko pomoč malo nagradila, zato smo se ustavili še v piceriji Špajza. Top pice, top Stezičar! Sledila je le še vožnja domov in kar čutila sva že objem domačih postelj.

Celotna tridnevna tura je prinesla cca. 90 kilometrov poti in cca. 5000 metrov višinskih metrov. V času pisanja tega utrinka se ahilovi tetivi že pridno celita in misli že uhajajo še h kakšni bolj vertikalni avanturi. Cajt je! Kondicija je!.. Gremo plezat! 😀