Tura za hribovske sladokusce: Centralni steber v Lepem Špičju

Včeraj (01.08.) sva s Tomažem splezala Centralni steber v Lepem (Velikem) Špičju. Priprave na turo so stekle že sredi tedna, ko sva dorekla, da bi v soboto šla nekam plezat. Vsak je podal nekaj zanimivih predlogov, še najbolj pa je izstopala prav omenjena tura. Po prebiranju literature, utrinkov, mnenj ter nasvetov sva se naposled le odločila, da se na pot podava že dan prej – v petek proti večeru. Prenočila sva nekje na Bovškem, tako da je bilo v soboto nekoliko manj logistike z dostopom.

Po zajtrku sva se okoli 5:30 podala proti “harmonikasti” steni Velikega Špičja – po levi strani Ravnega Dola, vseskozi pa sva gledala poraščeno rušnato glavo, katero je potrebno doseči na začetku smeri.

Čez omenjeno rušnato glavo, travnat grebenček in še del leve prečnice sva plezala nenavezana, pred prečenjem prvega žleba pa sva se zaradi boljšega občutka vseeno navezala. Ko sva dosegla raz in pričela s plezanjem stolpov (in stolpičev), sva hitro uvidela, da povezovanje raztežajev zaradi velikega trenja ne bo prišlo v poštev.

Siten previs z naloženo skalo je Tomaž kot prvi preplezal z odliko – jaz kot drugi pa sem se mogoče malo grdo potegnil na moč. 🙂 Sledil je še en stolp, nato šodrasta prečka v desno, v kateri se nahajata tudi 2 klina. Plezanje v kaminu (zaradi same velikosti kamina sploh ni bilo kaminsko) naprej je pripadlo meni. Proti vrhu kamina sem izstopil rahlo levo in tik pod previsno zaporo uredil stojišče. Zapora je tako visoka in prečka tako široka, da se v levo lahko praktično sprehodiš. Odločila sva se, da zadnji stolp “napadeva” po levi strani. Na tej točki nama je prvič uspelo povezati raztežaja in varovališče sva uredila rahlo desno od slavne zajede. Omenjena zajeda je res lepa, skala je precej kompaktna, oprimki in stopi pa so sila uporabni. Kljub temu je ne gre podcenjevati. Eno “začinjeno” mesto se nahaja že v spodnji tretjini zajede, v zgornjem delu pa se postavi precej pokonci, poleg tega pa je še dokaj skopo opremljena – zelo prav pridejo metulji.

Po izstopu iz zajede je sledilo še slavno plazenje pod previsno zaporo v levo, nato pa še “cukrček” – spodrezan prag. Ker je bilo varovališče razmeroma blizu, me je Tomaž na tem mestu pospotal, jaz pa sem po preizkusu možnih oprimkov (že spet) to mesto splezal malo grdo in na moč. Višje sem uredil zadnje stojišče, Tomaž je priplezal za menoj ter potegnil vrvi do vrha Velikega Špičja, kjer sva si čestitala, pospravila opremo in jo mahnila v dolino čez greben Špičja proti Prehodavcem.

Med sestopom čez greben sva bila navdušena nad razgledi proti Triglavskim jezerom. Na Prehodavcih sva si privoščila nekaj osvežitve ter dokupila nekaj zaloge za nadaljevanje sestopa Čez Drt. Prebijanje skozi ruševje, hoja preko melišč in iskanje prehodov v temi naju je dodobra utrudilo in na sedlu sva si privoščila kratko pavzo za hidracijo. Do avta sva od tu imela še slabe 3 ure lažje hoje. Izbrala sva varianto po cesti, saj se v trdi temi nisva želela prebijati skozi gozd.

Pod črto je bila to dolga in naporna tura s pretežno lepo in ne prezahtevno plezarijo. Centralni steber v Lepem Špičju je lep in ga priporočava, prav tako nama bo v lepem spominu ostal del sestopa preko grebena do Prehodavcev. Osnova za tako logistično netrivialno turo pa je seveda dobra priprava.