Mala Rinka – Vzhodna smer

Mala Rinka: Vzhodna smer, 350m IV/III

Dobimo se 20. junija ob 4:30 v Kranju, istočasno se iz iste lokacije odpravlja še ena ekipa iz AO Kranj. Njihov cilj je Primorska, naša ekipa (Mojca, Matej, Žiga in jaz) pa je po Matejevem predlogu izbrala Vzhodno smer v Mali Rinki.

Parkiramo na koncu ceste v Logarski dolini, kjer je parkirišče že precej zasedeno. Obetal se je vroč dan, ki ga je začinila še sopara, kar smo še posebej občutili na melišču pod Turskim žlebom. Do vstopa v smer smo porabili dve uri.

Sledi žrebanje katera naveza gre prva in kdo začne s prvim raztežajem. Tako sta Mojca in Žiga štartala prva, Žiga je ekspresno potegnil prvi raztežaj, kmalu je za vogal odplezala še Mojca in potem se je od prve naveze slišalo predvsem še “Mojca podri”. Moški glas je po naravi načeloma močnejši.

Pri najini navezi je prvi raztežaj pripadal meni in za prvim vogalom iščem linijo in ker nisem šel dovolj desno plezam v svoji liniji  in ker ni klinov sam zabijem dva, a potem le najdem pravi potek smeri in sidrišče. No to sta bila tudi edina klina ki jih je najina naveza nabila za vmesno  varovanje.

Groba linija smeri je sicer jasna, sama smer pa dopušča precej svobode, kar lahko pomeni tudi malo več iskanja prehodov. Sidrišč je v smeri  veliko, če se pa pokaže potreba po novem sidrišču je večinoma dovolj možnosti zabiti klin.
S klini je smer dobro opremljena, razen na lažjih delih, kjer pridejo prav metulji, malo manj zatiči, kakšnih rogljev ali mostičkov pa v smeri nisem opazil.

Sama težavnost smeri je vseskozi konstantna, plezali smo skozi kamine, po ploščah, v/ob zajedi, skala je dobra, malo slabša je šele tik pod vrhom, kjer pa postaja svet lažji.

Plezala sva izmenjaje, Matej je dobil prvi kamin jaz pa zadnjega. Na sidrišču nad zadnjim kaminom sva obnovila, kako pomembna je pozicija sidrišča izven vpadnice, saj nama je verjetno gams sprožil dve pošiljki skal, ki so se odbijale od nasprotne stene in tako sem bil deležen le nekaj odbitih kamnov, kar je absorbiral nahrbtnik (plus praska na rami za spomin).

Kot je povedal Matej, ki je bil takrat na srečo še v kaminu so preko njega letele konkretne skale, sam sem slišal le bobnenje z obrazom tik nad tlemi. Ko se bobnenje poleže Matej pohiti iz kamina, potegne še  lažji raztežaj in zavijeva levo, kjer se razveževa in stopiva še na vrh, pospraviva opremo in že stopava proti dolini.

Mojca in Žiga sta bila hitrejša in naju pametno nista čakala na vrhu, saj se je obetala nevihta. Midva kar urno sestopava v upanju da bova vsaj skozi Turski žleb do nevihte, kar nama uspe. Na Okrešlju popijeva še Matejeve rezerve pijače in do avta prideva suha.

Med čakanjem na naju sta Mojca in Žiga  nadoknadila hidracijske izgube, (bojda sta igrala tudi tri v vrsto), kar je pri njima sprožilo lakoto in smo se po najinem prihodu na izhodišče kar na hitro ob kapljah dežja odpeljali v Kamnik na zasluženo pivo in pico in opravili analizo ture. Matej je zaigral na orglice, ter navdušil nas in ostale goste. Sklenili smo, da se spodobi da napišem ta utrinek, ter smo v ta namen naredili še ekipno fotko. Hvala za družbo, fajn smo se mel.