Vaja: reševanje padlih sotečajnikov

Takoj po veliki noči smo se (še s polnimi želodci potice in pirhov), na poziv Anje in Luka, tečajniki lotili učenja osnovne tehnike reševanja padlega. Pri plezališču pod Krvavcem, kjer skala ponuja veliko navrtanih in nenavrtanih opcij za nizko rizične štante, smo najprej pozorno spremljali manevre izpod spretnih izkušenih prstov Anje in Luka.

S polno glavo štrikarskih novosti smo nato ugotovili, da je naslednji korak, da poskusimo sami, seveda pod budnim očesom inštruktorjev. Kar pomeni, da je življenje (ali pa vsaj kak gleženj) sotečajnika zdaj v tvojih rokah in odvisen on tega, ali so tvoje možganske kapacitete dovoljšnje za predvidevanje posledic kakšne napake, ki jo lahko mimogrede naštrikaš.

Zavzeto in s stoprocentnim fokusom (pa tudi z nekaj strahu, predvsem pa previdnosti), smo vezali prusike, in se obešali po različnih pramenih vrvi, medtem ko je ubogi “poškodovani” sotečajnik bingljal pod nami.

Inštruktorji so budno spremljali naše početje, ter kdaj z bolj, kdaj z manj mirnim tonom, usmerjali naše naslednje korake. Za nekatere do teme in še čez, s čelkami! (Za take vralogije se splača zamudit kako urco v nočno izmeno.)


Dobili smo ogromno novega znanja, predvsem pa realističen pogled na različne nepredvidljive situacije v hribih in na dejstvo, da je najbolj pomembno razumeti zakaj nekaj delaš in predvidevati posledice vsakega manevra. Samo tako jih bomo lahko v neljubi situaciji primerno kobinirali in uporabljali.

Vsi srečni, preživeli, varno na tleh!
Ne bo še spomenika padlim borcem pod krvavškim plezališčem! Mislim pa, da te tehnike reševanja padlega ne delujejo pri tistih, ki bodo/bomo ‘padli tečajniki’ na izpitih jeseni…

Iskrena hvala vsem inštruktorjem, ki ste si vzeli čas za nas!

Veronika Rogelj

Dodaj odgovor