Zimski tabor KA Grohat 2026

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi (ja, kak mesec zamujam s temle utrinkom), je za devetimi gorami in  devetimi vodami, pod severnimi ostenji Raduhe, potekal zimski tabor KA, namenjen tečajnikom in mlajšim pripravnikom. Na njem sva barve našega odseka zastopala skupaj z Rebeko, ekspediciji pa sta se pridružila še Julija in Jan iz AO Radovljica. Skupaj smo mojo zlato barko z opremo napolnili do zadnjega kotička in odrinili proti, za nas Gorenjce, takorekoč tujim gorstvom.

Čeprav je v dolini že dišalo po pomladi, so nas na koncu vijugaste gozdne ceste nad Solčavo pričakale sklenjene zaplate snega. To je bilo kot nalašč, saj je posledično levji delež naše opreme, namesto na upognjenih hrbtih, do koče priromal v naročju “motorno-sankaško-smučarskega Ježa.” Nas pa je od prenočišča ločil le krajši sprehod, med katerim smo v soju mesečine opazovali stene, po katerih bomo kolovratili v prihodnjih dneh.

Po uvodnem druženju v prijetnem vzdušju koče na Grohotu je večerja nakazala, da bomo na taboru zgleda res dobro jedli. Večerno prebavljanje nam je popestril Sandi Kelnerič s poučnim predavanjem o nevarnostih v gorah pozimi, nato je sledila je razporeditev po navezah.  S soplezalcem Leonardom (AO Željezničar Zagreb) sva se hitro ujela in tekom naslednjih dni postala prava “braća po užetu.” Vez, ki jo vsekakor velja izkoristiti še v prihodnje, sploh “ako idem prema jugu.”

Prvi polnopraven dan tabora je bil namenjen ponavljanju zimske tehnike. Začeli smo z izdelavo gazi do vznožja Laneža, ki smo jo nato s pridom koristili preostanek tabora. Po prikazu gibanja naveze v snežnih smereh smo se po Hojnikovi poti odpravili na vrh Laneža. Odmislili smo dejstvo, da pot poteka po grapi in da se možnosti varovanja ponujajo tako na levi kot na desni. Raje smo se v mislih preselili na širne andske snežne vesine in se prek izmeničnega vnetega zakopavanja “T-štantov” v navezah prebili na s soncem obsijan greben. Željni znanja smo čez Durce sestopili kar sede, da bi le čim hitreje prišle na vrsto delavnice lavinske tehnike. Izvedli smo simulacijo skupinskega reševanja na plazu in videli kako zlahka nam iz rok spolzijo dragocene minute. Občutili smo, kako hitro človek zakuha, ko, oblečen kot Eskim, z žolno v rokah na polno teče v breg, vmes pa se mu neprestano udira. S sondami smo tankočutno ugotavljali kakšne zaklade sta nam zakopala Zumba in Sandi. Velik kup snega, ki je spolzel s strehe koče, smo složno znižali in premaknili za nekaj metrov. Nenazadnje pa nas je nekaj srečnežev na lastni koži izkusilo, kako je biti zakopan v plazu. Soudeleženci so mi namreč skopali plitev grob, me v njem zasuli s snegom in slednjega dobro poteptali. Dodobra paraliziranega so me nato navdušeno posondirali od glave do peta. Za zadnje poglavje poučnega dne pa smo, namesto pravljice za lahko noč, prisluhnili Romanu Strmšku, ki nas je podučil o bivakiranju v vseh možnih oblikah.

V soboto je bilo končno na vrsti plezanje smeri. Z Leom in Rudijem (AAO) smo se odpravili v Stanetovo zajedo v Srednji Raduhi. Gre za luštno, kratko smerco, v kateri je bilo treba ene dvakrat stopit v skalo. S smerjo smo hitro opravili, kljub temu, da smo si vmes namenoma vzeli precej časa za vstavljanje vmesnega varovanja. Rudi je predlagal da skočimo še na sam vrh Raduhe. Brž sem bil za, škoda bi bilo namreč, da bi pod to goro preživel tri dni, brez da bi vsaj enkrat stopil na njen vrh. Sploh pa je bilo na južni strani grebena na soncu prijetno toplo. Tudi Leo se je strinjal s predlogom, a s pomembno pripombo: “Dečka, pridem jaz na vrh za vama. Če bi šel z vajinim tempom bi bil Slovenec, tako sem pa Dalmatinec.” Pri spustu čez Durce se je tokrat izkazal “pičiguz” s katerim so višinski metri mimo odbrzeli ekspresno hitro. Pri GRS koči pa me je že čakal naslednji pripetljaj – prevrnjene motorne sani (ne sprašujte kako so se prevrnile). Trije očividci (šofer, Jež, jaz) smo jih z nekaj kopanja hitro spravili nazaj v pravilno orientacijo, nato pa v družbi mojih soplezalcev, sonca, kave in napolitank počakali prihod ostalih.

V popoldanskih urah je sledil še drugi del delavnice lavinske tehnike. Tokrat je bil namen predvsem razvozlati ključne dileme prejšnjega dne. Na tej točki bi pohvalil ta “tečajski” del tabora, le teden dni pred zimskimi izpiti je bil kot nalašč za osvežitev znanja. Pri večerji smo dognali, da je za repete na voljo tudi sladica, ne samo glavna jed. Trojna porcija borovničevega štrudla je prišla še kako prav pri naslednjem izzivu. Nastopil je namreč čas, da znanje o zimskem bivakiranju, pridobljeno večer poprej, tudi udejanimo. Tekom večera smo kočo tako obkolili z vrsto arhitekturnih čudežev. Rebeka se je skupaj z Julijo in Lano (AO Tržič) lotila izdelave snežne luknje. Zgleda da je v tem res uživala, saj si je le 3 tedne kasneje na Ledinah zopet kopala snežno prenočišče. Sam pa sem si v slogu moderne gradnje skopal trugo s pogledom na zvezdnato nebo. Izposoja tople “perujske” spalke iz ferajnovske knjižnice je bila zadetek v polno.

Zadnji dan tabora se nama je z Leom kot inštruktor pridružil še Perica (AO Rašica). V dveh navezah vštric smo se na Vrh Durce odpravili po prikupno poimenovani Smeri pojoče travice. Šlo je za še eno lahko in kratko smer. Zabili smo nekaj klinov, spet nekajkrat stopili v skalo, se utapljali v snegu in vmes celo malo plezali “na bingeljna.” Po že tretjem ekspres sestopu čez Durce pa je v koči sledil še obljubljeni četrti kos borovničevega štrudla. Ker je tekom bivanja pod Raduho sneg v nižjih legah hitro kopnel, smo bili tokrat primorani imetje do avta dostaviti kar na svojih plečih. Tisti, bolj asketsko opremljeni smo tukaj prišli na svoj račun. Da smo zadnjih nekaj dni preživeli nadvse koristno pa je pričal blažen spanec, ki je že med vožnjo domov obiskal moje sopotnike.