No pa sva jo končno dočakali, severno Triglavsko Steno! S Tio in Davidom izkoristimo sončen četrtek za Bavarsko smer, 500m, IV+/IV+. Zgodnji štart ob 4:00, par besed čez nadležno rampo v Vratih, ura in pol dostopa in že smo pod vstopom v smer. Zaradi Davidovih popoldanskih obveznosti sklenemo, da se bo treba kar obrnit tako, da smer uživaško preplezava kot drugi. Prva dva resna raztežaja sta speljana po kar začinjenih, na trenutke rahlo previsnih in pa predvsem zračnih platkah, na srečo pa bi lahko rekla, da je to najtežji del smeri. Sledi prečka v levo nato pa dalje po sistemu žlebov in zajed do vrh Bavarskega turnca. Orientacija v smeri je kar jasna, skica pa tudi precej točna. Od turnca sledi še raztežaj čez previsen detajl in že smo v jami na vrhu Črnega grabna. Časovnica izgleda dobra in tu si privoščimo celo sendvič (pozor, izjemen luksuz na turah z Davidom! :D) Nadaljujemo po dolgi polici v levo (nekoliko več kot en raztežaj), ki se konča s sidriščem pred tretjim robom. Od tu sledi raztežaj z oceno II, ki takoj v štartu postreže s previsnim balvanskim problemom, ki je predvsem pisan na kožo malo višjim plezalcem. Zame osebno, kar eden izmed glavnih detajlov smeri. Naprej čez plate do žleba in krušljive stopnje, ki za moje pojme ni spet tako slaba, nato pa čez zanimivo trojico, kjer pa izrabiš prav vse mogoče tehnike plezanja. Naslednji previsni detajl IV+ ljubiteljem previsov ni tako problematičen, no, ali pa se do tja že privadiš na razne balvanske izzive. Še par lažjih raztežajev, prečka v levo in Bavarske smeri je konec.
Sledimo izstopu Zimmer Jahn, 300m, IV-/II-III, ki je orientacijsko bolj zahteven, saj je možnosti izbire tu kar veliko. Smer se začne za stolpom, ki ga iz zadnjega varovališča Bavarske smeri vidimo na levi strani, za orientacijo si lahko pomagamo z Nemško smerjo, ki se prav tako priključi pod stolpom. Za stolpom navzgor po grapi, vendar ne do konca, nato se držimo leve stene in poplezavamo ob Nemški grapi do Črnih plošč, kjer na detajlih najdemo celo par klinov. Tu prečimo levo in nadaljujemo s poplezavanjem po bolj razčlenjenem žlebu do mesta, kjer se smer postavi pokonci, in tu najdemo tudi sidrišče. Navežemo se na obe polovički kljub špekulacijam, da bi ena vrv celo znala biti dovolj – in res, raztežaj je dolg natančno 30m, če vrv lepo poteka seveda. Detajl te smeri je prav uživaški previsek in takoj za tem lahko vrvi spet pospravimo, stisnemo še nekaj višincev po melišču in ob lažjem poplezavanju kmalu pridemo do vrha Stene.
Izkupiček: 800 preplezanih višincev, “po štriku” zagotovo še kar nekaj metrov več, časovnica 7:30h. Za naju s Tio, ki sva navajeni bolj “tečajniškega” obračanja, je to kar rekord, ki ga bova še nekaj časa poskušali podreti. Časa je dovolj še za pavzico, nato pa sledi sestop, dolg kot ponedeljek, razgledi in občutki (če izvzamemo izmučenost in težke noge) – pa neverjetni! Na koncu doline se ponosno zazremo v veličastno Steno, vse skupaj je bila res, res lepa avantura! Časa je bilo dovolj še celo za analizo ob pici. Za konec pa še zahvala Davidu za pravo vodniško izkušnjo in super družbo!!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.