»Če nam ta tura uspe, pa res napišem utrinek« sem si rekla že lani, ko sem potiho začela sanjariti o Direktni smeri v Špiku. Olje na ogenj sta prilila še Raca, ki ima smer ogledano že par sezon, in pa Milan, ki mi je enkrat ob vožnji čez most v Martuljku povedal, da jo je plezal že trikrat in da bi jo rad letos še zadnjič. Tako je padla odločitev: na praznični petek (15.8) gremo skupaj – ekipa, da te skipa.
Z Raco sva se do bivaka pod Špikom odpravila že večer prej. Milan pa je imel pester dan (med drugim tudi tandemski polet z Davidom), zato se nama je pridružil šele naslednje jutro, ob kavi pri bivaku. Kdor ga pozna, ve, da ima neverjetno veliko kondicije – letos je že skoraj dosegel svoj cilj 120.000 višincev – zato ni bilo presenečenje, da smo kaj kmalu že stali pod steno. Kljub relativno zgodnji uri pa sta nas prehiteli dve navezi: Urša in Elvis ter Urban in Miha, skoraj vsi kranjčani.
Do Dibonove police smo plezali nenavezani in ravno tam ujeli obe navezi. Prav prijetno je bilo pokramljati z znanci sredi tako velike stene. Nato sta Urša in Elvis nadaljevala v Direktno, Urban in Miha pa naprej po Dibonovi. Milan pa naju z Raco popelje čez prvi, orientacijsko verjetno eden izmed bolj zahtevnih raztežajev. Potem vodstvo prevzame Raca in suvereno odpleza preostale orientacijske zanke, nekaj ur kasneje pa že stojimo pod markantno zajedo. Ves zadovoljen se mi nasmehne in pove, da je svoje opravil, ter mi preda vodstvo. No meni potem ostane še nekaj res lepih raztežajev: pokonc, dobra skala, ogromno klinov in ravno prav napeto plezanje. Ko po parih (dolgih) raztežajih presenečena uzrem okno, ki označuje konec smeri, kar zavriskam in fantoma spodaj javim veselo novico.
Kmalu vsi trije z nasmehi do ušes poplezavamo proti vrhu Špika. Sledi obvezni pregled okoliških vrhov, fotoshooting in čestitke za preplezano smer. Malo pod vrhom nas že čaka gospa Zaletel – s svežimi domačimi sirovkami in vodo, za kar smo ji neskončno hvaležni! Skupaj sestopimo do Ruskega križa (in vsakih 5min jamramo kako je vroče), nato pa k avtu in direkt v Jasno – ohladit noge, pogasit žejo in že kovat nove plane za prihodnje projekte. Popoln dan in popolna naveza – cel dan smo vsi trije uživali in se imeli res fajn.
Za konec pa še iskrena zahvala Milanu. Že lani in letos sva skupaj splezala kar nekaj čudovitih smeri, a tale Špik je bila pika na i (za zdaj). Hvala, da si si vzel čas za vsako turo – bile so mi v pravo veselje in od tebe sem se ogromno naučila! Kapo dol, da po toliko letih zahajanja v hribe tam še vedno tako uživaš in to veselje deliš naprej… le upam lahko, da bom jaz tudi.
Čestitke za smer! In lep utrinek 🫶🥰