Tabor KA na Kamniškem sedlu 2025 – skala

Gledal sem svoj dnevnik vzponov in ugotavljal da nisem splezal še skoraj ničesar v kopni skali. Po krajšem premisleku in branju ferajnovskih novic sem se odločil, da se prijavim na tabor komisije za alpinizem, namenjen posebej tečajnikom in mlajšim pripravnikom. Prijavil sem se brez posebnih pričakovanj, mislil sem, da če ne bo drugega, bom vsaj malo plezal kot drugi v navezi z inštruktorjem. A kot se je izkazalo, je bil tabor odlična priložnost za nabiranje novega in zanimivega znanja, predvsem o nameščanju varovanja v krušljivi skali. 

V četrtek, 26. junija, smo se zbrali na parkirišču pred domom v Kamniški bistrici. Tam me je presenetil znan obraz, soferajnovec Matic Košir. Po kratkem uvodnem zboru smo se razdelili po avtih in se odpeljali proti Jermanci. Dobro, da so za nas “lenuhe” poskrbeli že prej, saj je tokrat težke ruzake v breg vlekla tovorna žičnica. Tako smo v četrtek opravili najtežji del celotnega tabora, pešačenje do koče na Kamniškem sedlu. Dostop je bil vse prej kot kulturen (utrip čez 180), ker je tempo narekovala soudeleženka, za katero je Matic rekel, da ima “ziher sam 35 pulza u mirovanju”. V dobri uri in pol smo smo že sedeli pred kočo, kjer nas je že čakala oprema in osvežitev iz hladilnika. Zvečer so udeležence razvrstili v naveze in nam dodelili inštruktorje. Jaz sem bil v stalni navezi z Mitjem, Matic pa z Vidom (oba ŠAO). Po eni strani sem imel srečo, ker mojega in Mitjevega inštruktorja na predvečer vzpona nikoli ni bilo, tako da nama ni bilo treba prerisovati skic in pisati priprav. Po drugi strani pa mi je tega škoda, ker je to precej uporabna in nujna veščina

V petek je moja naveza plezala z inštruktorjem Janezom Kekcem, Maticova pa z Matejem Gorenškom – Metkom. Ker je bilo zjutraj še malo vlažno od dežja, smo najprej imeli delavnico postavljanja varoval pri Zumbi, nato pa smo se odpravili plezat v Brano in Planjavo. Inštruktorji so imeli različen način dela, nekje smo bili varovani od zgoraj, drugje je inštruktor soliral poleg tečajnikov, v vsakem primeru pa smo udeleženci delovali kot samostojna naveza, postavljali smo lastno varovanje in izdelovali lastna sidrišča. Takšen sistem je sicer zamuden, vendar izredno poučen. V petek sva z Mitjem splezala Zajedo v Brani (V-/IV, 140m), Matic in Vid pa smer Svetelove (IV/III, 170m) v Planjavi. Zajeda se mi je dopadla, sploh precej športen detajl čez plati v prečki. Matic je rekel, da mu je bila smer Svetelove še kar ok, bi pa opozoril na izredno krušljiv in podrt spust v Brinškovem kaminu, bolje je uporabiti navrtano sidrišče za spust nad Kotlom in izstopiti peš po grebenčku malo severneje od Kotla, namesto nadaljevati s spusti po vrvi.

V soboto smo izvedli menjavo inštruktorjev, mene je “merkal” Matej Balažic – Piki, Matic pa je plezal s svojim soimenjakom, Maticem Koširjem. Slednji so plezali Spodnji steber (IV/III, 300m) s Šijo Brane (II, 210m), naša naveza pa je plezala smer Svetelove v Planjavi. Matej je imel nekoliko drugačen način dela od Kekca, namreč, čez raztežaj je napel fiksno vrv, zaradi česar je lahko plezal zraven napredujočega v navezi, tako da smo imeli povratne informacije o postavljanju varovanja v realnem času, to pa je še izboljšalo didaktični element tabora. V smeri Svetelove je bilo več krušljivih predelov, leteče kamenje je bilo dober opomnik, da naši griči niso nedolžni, kamen pa lahko sproži že nepreviden gib ali vrv, ki se premika čez “šodr”. Dogodek dneva je bila zataknjena vrv na spustu nad Kotlom. Dobro da je bil Pingo v bližini sidrišča, da je hitro rešil situacijo. Prav tako sem se prvič spuščal brez zavore, kar mi je bilo sprva malo sumljivo, drugače pa je popolnoma logično, saj spust z natezanjem vrvi kontrolira nekdo od spodaj.

V nedeljo se nam je mudilo, zato smo udeleženci plezali le kot drugi v navezi z inštruktorjem. Z Zumbo sem plezal Zgornji steber Brane (IV/III, 160m), Matic pa je prav tako plezal Zgornji steber v Brani, le da Škarjevo varianto (III-IV,(V-), 100m). Ko smo se vsi nabrali pri koči, smo oddali ruzake na žičnico in sestopili proti Jermanci. Seveda sestop brez zvitega gležnja ali kakšne podobne nesreče ni mogoč, tokrat je udarec za ekipo dobil Janez (ČAO), ki je bil še kako vesel mrzle vode v Kamniški bistrici. Tabor smo zaključili z gromozanskimi dunajci za kosilo (in večerjo in ponedeljkovsko malico). 

TL:DR

Na taboru smo se učili predvsem hitrega in efektivnega zabijanja klinov ter postavljanja različnih vrst pomičnih varova. Plezali smo z različnimi inštruktorji, spoznavali nove ljudi z drugih ferajnov, delili izkušnje in zgodbice ter na sploh in predvsem zelo uživali.