Vročinski val vztraja

Ta mesec je bil idealen za plezalske podvige – sonce je že kmalu stopilo odvečen sneg pod smermi, stene so bile suhe, popoldanskih neviht kljub vročini kar ni in ni bilo… Edino paradižnik žalostno joče, ko ga plezalec, utrujen po celem dnevu z doma, zopet pozabi zaliti. Super, da imamo službe, da si noge in paradajz malo opomorejo do naslednjega vikenda

Hribovsko sezono sva v začetku junija s Tino otvorili s smerjo Via Weiss (IV/III, 5b, 350m) v Beljaškem stolpu nad kočo Corsi. Sneg in megla na vstopu v smer sta naju skoraj odvrnila od pleže, a vendar se je izplačalo malo potrmariti, saj je smer res lepa in večinoma kompaktna, pa tudi megla se nama je umaknila za razgled ali dva. Sestop nama je popestrila zaprta rampa na dovozni cesti, ki je bila zjutraj še odprta, a sva tudi to prepreko rešili in se srečno odpeljali pici naproti.

Dan za tem smo z Uršo in Vesno izkoristile dnevne razmere za zatikanje premičnih varoval v Ratitovcu.

Naslednji vikend je zopet sledil obisk Zahodnih Julijcev. Tokrat smo se s Katarino in Veroniko odpravile v Direttissimo (IV+/IV) v Visoko polico. 200 metrov plezalske poezije si moraš kar prislužiti z zamotanim in vročim dostopom, na sestopu pa smo se naučile, da je fino prebrati več različnih opisov in ne zvesto zaupati samo Tinetu – v vmesnem času lahko nastane tudi kakšna nova pot, ki je za sestop bolj prijetna.

V nedeljo sva z Gašperjem obiskala Košutnikov turn. Plezala sva Vzhodni steber severnega raza (Ostlicher-Nordkantenpfeiler, V/IV, 300m) . Po začetnih nekaj raztežajih prečke, ki je zgledno navrtana in precej luftig, sva se znašla pod kompaktnim stebrom, ki je bolj slabo navrtan, vendar poln skalnih ušes, višje gor pa tudi super za premična varovala. Čudovitega dela je žal konec po treh raztežajih, kjer se steber izteče v vršni greben, od koder te do vrha čaka le še nekaj poplezavanja.

Predpraznični vikend je bil zopet suh in vroč. Slišiva se s Katarino, tokrat je cilj smer Herle–Vršnik (VI-/IV, 450m) v Ojstrici. Pod smerjo naju čaka še nekaj snežišča, ki ga obplezava po krajni zevi, nato pa nadaljujeva po razbitem in nekoliko vlažnem terenu do jame, kjer se naveževa.

Naslednjih nekaj raztežajev naju smer pelje levo in desno po steni in kar neverjetno je, kako se v tako pokončni steni vedno znova najdejo prehodi, ki sploh niso težavni. Izjema je zloglasna prečnica, kjer je bil zavrtan tudi prvi sveder v slovenskih hribih in kjer se kar pošteno namučim, da uspem za Katarino zlesti na sidrišče prosto. V zgornjem delu je skala vedno boljša in lepe zajede si kar sledijo. Ko izplezava na markirano pot, skočiva še na vrh, nato pa sestopiva po markirani poti do Klemenče jame. Hvala Katarina za izvrsten predlog in izvrstno turo!

Naslednji dan se z Anamarijo odpraviva na Vršič, kjer v severni steni NŠGja splezava navrtani smeri Eliso (VI-/V, 100m) in Promenado (V+/V, 100m). Skala s svojo kompaktnostjo prijetno preseneti, sploh prva smer naju je povsem navdušila z lepo linijo in krasnim plezanjem. Zelo priporočava!

Lepo vreme pa še vedno vztraja, tako da praznično sredo izkoristimo z Anamarijo in Šušom, kjer lovimo sončne žarke v Vzhodni smeri Male rinke (IV/III, 350m). Pri dostopu in sestopu ni potrebno več stopiti na sneg, opozoriti pa velja, da je po lanskem neurju nad Okrešljem kamenina še zelo dejavna, zato previdnost okoli Turskega žleba ni odveč.

V soboto se končno spet poklopi, da se v hribe odpraviva z Gašperjem. Za pristno izkušnjo popotovanja v čas Juga in Čopa izbereva Dolgo nemško smer v Triglavu (IV/III, 1000m), ki je dolga leta predstavljala eno izmed edinih dveh možnosti, kako se prekobacat čez veličastni blodnjak stolpov in teras v Steni.

Malo pred sedmo sva že pod nemškim stebrom, ki od spodaj ne zgleda tako strm kot od daleč. Do nemškega turnca nama mine hitro in brez večjih orientacijskih težav, še največ pregovarjanja je deležno vprašanje, kje razviti in kje zviti štrik. Po nemški grapi obvoziva sneg, ki ne predstavlja ovire, više gor pa nama kar nekaj časa vzame ponovno prečkanje snežišča do kozorogovih polic, saj naju od snežišča do police loči kakšnih 30m krušljivega in od snega izpranega sveta. Više v nemškem stebru pridno slediva Tinetovim navodilom, ki so za ta del sila podrobna, česar v Slovenskih stenah človek običajno ni navajen. Kljub komentarjem na spletu, da je zgornji del krušljiv in podrt, se nama zdi presenetljivo dober za naše standarde. Za zadnjih nekaj raztežajev se še povarujeva, saj ta del ponuja kar zanimivo plezanje v čudoviti skali, in na Jugovi polici izbereva direkten izstop, ki pa je naložen in malo pokvari okus celotne smeri.

Na Plemenicah Gašper predlaga, da turo zaokroživa z vrhom, na kar pristanem pod pogojem, da odvečno opremo pustiva tu in se kasneje vrneva ponjo. Skok na vrh tako mine prav hitro, kar pa težko rečem za mukotrpen sestop čez Plemenice, ki naju čaka kmalu zatem. Lačna, žejna, ocvrta od sonca in predvsem neskončno sitna se komaj prevalim do Luknje. Še dobro, da Gašperjevo navdušenje nad današnjim popotovanjem drži gor moralo obeh.

Turo zaključiva s pico in donacijo lokalnim šerifom za privilegij vožnje po državni cesti, zadovoljna, da sva zmogla dolgo turo, ki jo je Joža verjetno naredil za fruštek, kadar se je počutil navihanega.