Divja koza – Krobath – Metzger

Včeraj sva z Gregorjem plezala v Divji kozi, po Miheličevih besedah eno najlepših smeri v Viševi skupini. Sicer prva dva raztežaja po vlažnih in skuzastih kaminih ne govorita temu v prid, a smer eno nadstropje višje močno popravi vtis. Kot se za te konce spodobi, je skala odlična, naklonina precejšnja, sama smer pa prefinjeno izkorišča naravne prehode. Pa še beseda o zloglasnem izstopnem kaminu (po Miheliču “globoka poč” – ki to ni!): zasluženo je zloglasen. Ampak, da ne bo pomote, daleč od tega, da bi zaradi tega čudnega skropucala narave smer odsvetoval. Ko se zabašeš v vlažen in sluzast kamin, ki ti onemogoča normalno dihanje, ti sprva ni nič jasno, a potem pa se kar nekako da. Meter po meter. In imam občutek, da ga vsaka naveza spleza drugače 🙂 (ne vem, kaj bi Kristina rekla šele za ta kamin). 🙂

Sestop je poglavje zase in da celotni turi še kakšno utež več. Po Božjih policah do Trbiške škrbine in po zoprnem krušljivem žlebu (kjer je od nekdaj dobro zavarovane poti ostalo le še nekaj potrganih jeklenic in kakšen klin) z enim 30m spustom po vrvi, pa vzpon na Žabniško škrbino do zasluženega poživila v koči Pellarini, od tam pa v dolino, kjer sta naju čakali kolesi, in z vetrom v laseh uživaški spust do avta. Torej, lepa tura, priporočam, tudi dostop “absolutno s kolesom”.