NŠG in pomen orientacije

Za soboto 11.7. se z Aljažem Zupanom dogovoriva za lahko plezarijo brez dolgega dostopa, zato se odločiva za NŠG. Na strani Slovenske stene najdeva Juševo smer navrtana, 180 m, V/IV, ki jo zaznamuje kompaktna črna skala. Ker na vrhu Vršiča zaradi urejanja ceste in parkirišča parkiranje trenutno ni mogoče, avto pustiva v Kranjski Gori in se z avtobusom ob 5:35 že peljeva na prelaz. Dostop do smeri traja dobre pol ure, pod steno pa kar hitro zagledava svedrovce.

Pod steno se opremiva in se naveževa. Ker imam plezalke že pripravljene, se odločim, da grem prvi. Še enkrat preberem opis in pogledam skico smeri, ki pravi, da se smer po parih metrih odcepi na desno pod previs. Pogledam gor v steno in vidim dve možnosti: levo po poči in desno pod previsom, kar se mi zdi logično, zato začnem s plezanjem.

Prvi raztežaj je razdeljen na tri dele III, V in IV, ampak že po prvih petih metrih plezanja hitro ugotovim, da to ni ne III, IV ali pa V, pa še skala je kar precej krušljiva. Vseeno si rečem, da že dva meseca nisem plezal v hribih in da rabim malo, da se ogrejem. Po parih minutah metanja krušljivih oprimkov iz stene mi vseeno uspe priti pod previs in prečiti v desno. Za mano pripleza še Aljaž in takoj začneva ugotavljati, ali sploh plezava pravo smer. Še enkrat pogledava opis in skico, ampak trenutna situacija izgleda zelo podobna skici, zato vseeno nadaljujeva.

Prvemu težjemu raztežaju sledi lažji, nato pa spet težji navpičen del, po skici ocenjen z V−, na koncu v previsu pa z V. Spet sem na vrsti, da grem prvi, in spet po prvih parih metrih ugotovim, da tole ni V−. Gibi so dolgi in na moč, smer je navpična, v detajlu pa še rahlo previsna, stopkov primanjkuje ali pa so krušljivi. V detajlu se zaplezam, ker grem preveč v levo, razdalja do zadnjega kompleta pa je vedno daljša, plezarija pa postaja še težja. Poplezam navzdol in v desno da pridem v pravo smer, ampak mi zaradi adrenalina in stiskanja vsakega oprimka na maksimum povsem izčrpa roke. Sem že kar dobro “našutan”, strah nad kompletom počasi narašča, in da se res dokončno izmučim, se mi odkruši še stopek. Uspe se mi zadržati in spustiti malo nižje in se primem za komplet. “Zups, zategn!” se zaderem in se usedem, da si odpočijem roke. Sam detajl smeri je kar lepo navrtan, najde pa se tudi kakšen klin, kot ta v katerem trenutno visim. Po kratkem počitku se s pomočjo kompleta dvignem malo višje in nadaljujem z izstopom iz detajla, ki kljub mojemu upanju ni bil enostaven. Po uspešno preplezanem previsu zagledam zelo udobno sidrišče, kjer si lahko zares odpočijem, saj naju čaka po skici še ena “petka”.

Aljaž je boljši plezalec od mene, zato pričakujem, da bo kar hitro priletel za mano in rekel, da sploh ni bilo tako težko. Ampak ko izpod previsa pokuka njegova glava in pravi, da se je kar namatral, postane realnost jasna – midva plezava popolnoma napačno smer. Na sidrišču še enkrat pogledava skico, na njej so narisani trije svedri in dva klina, ocena V. Pogledam gor in zagledam pet svedrov in nobenega klina ter na oko ocenjeno petko. Nekako racionalizirava, da je ocena smeri napačna in da sva v resnici še vedno na pravi poti. Aljaž gre prvi in drugi detajl smeri uspešno prepleza. Kot drugi v navezi je prisotnost adrenalina manjša, zato se lažje fokusiram na plezanje in tudi meni ta del uspe.

Plezarija sedaj postaja nekoliko lažja, čakata naju še dva raztežaja, ocenjena z I in III–IV. Nizka ocena pa še ne pomeni da je težkih delov konec, saj postane svet izjemno krušljiv in naložen s kamni ter skalami, ki jih vsak napečen gib in premik vrvi pošlje po steni navzdol. Po treh urah se nama uspe prebiti do vrha stene. Na izstopu bi morala zaviti takoj v levo, midva pa nadaljujeva naravnost navzgor, kjer naju čaka še borba skozi borovce.

Na srečo se kmalu pojavi pogled na potko za sestop. Kljub najinemu teku do Vršiča avtobus zamudiva – po voznem redu bi moral avtobus na Vršiču čakati deset minut, ampak po besedah redarja “Zgleda se mu ni dal čakat.”. Nič za to, odpraviva se na analizo do Erjavčeve koče, kjer počakava naslednji avtobus in zadovoljna zaključiva turo.

Doma si vzamem malo več časa, raziščem smeri v okolici in jo tudi najdem. Smer, ki sva plezala, se imenuje Lanin nasmeh, ki sta jo 13.9.2022 navrtala Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanić iz AO Jesenice. Po utrinkih na internetu ima malo ponovitev, tudi na strani Slovenske stene ni umeščena med smeri v Nad Šitom glava. Smer sta ocenila s 6a+ (6a 24m, 5a 26m, 6a+ 25m, 4c 23m, 6a 27m), osebno pa mislim, da bi lahko imel detajl smeri oceno 6b, čeprav je smer navrtana, vsebuje kar dolge in močne gibe s slabimi stopki, poleg tega pa je velik del oprimkov izven večjih poličk in poči krušljivih.

Nauk zgodbe je, da je v hribih orientacija enako pomembna kot fizična pripravljenost.