četrtek, 30. oktober-nedelja, 2. november 2025
Kar težko verjamem, da je minilo že več kot leto dni, odkar sem v Paklenici, takrat še nadobuden tečajnik, splezal svojo prvo večraztežajno smer. Od takrat sem vneto čakal, da se zopet vrnem v to plezalno meko ob Jadranskem morju. In podobno kot lani tudi tokrat prvonovembrska “Pakla” ni razočarala.
Prgišče najbolj neučakanih plezalcev je v izvidnico na jug odšlo že kak dan pred začetkom tabora. Do četrtkovega večera pa se je nabrala celotna horda 40 kranjskih razbojnikov. Zatočišče smo, kot že večkrat poprej, našli na terasi apartmajev Adriana. Navdahnjeni s prazničnim duhom reformacije smo mirni obmorski vasici vdahnili življenje in ji neutrudno kratili spanec. Oddih je lokalna populacija doživela le ob našem zvestem vsakodnevnem romanju v pakleniško vertikalo.
Zahavljujoč ugodnemu vremenu, dobri družbi in “šmirglpapir” skali smo na taboru res pridno plezali prav vsak dan. Posebej dobro smo obdelali smeri nad zgornjim parkiriščem, težko bi namreč našli trentek, ko v Flex & Rexu ali Dr. Frankenstiinu ni bilo vsaj ene naše naveze. Ekspedicijo smo poslali v daljni Maniti kuk, kjer smo se lotili (vsaj za pakleniške razmere) bolj hribovskih smeri. Obiska so se razveselile lažje smeri v Ovčjem kuku, ki jih je Urh posrečeno krstil za “zelenjavne gredice,” zvrstilo pa se je tudi nekaj resnejših vzponov, izpostaviti velja Matevževo in Matejevo plezanje Klina. Centralni kamin je predramil nočni vzpon (trik, kako se zlahka izognemo gneči), žal pa se je izmuznila Urbanova velika želja, KST Sizbek. Plezali smo še Barbo Antina, Če je od Draga je od Draga, Severno rebro, Diagonalko, Watersong, Danajo (“Maruša, pober’ Romana!”), D. Brahmovo, Spitbull, Boro, Kačo, Tinino, Levo tržiško ter Šaleško smer in še marsikaj drugega, kar še ni bilo vpisano v tabelo, ko sem tipkal te vrstice.
Poleg plezanja je na taboru potekal tudi pester spremljevalni program. Kopali smo se v morju, lovili ravnotežje na slackline-u ter prepevali ob zvokih kitar in orglic (zmer pozabim kakšen virtuoz je Udir 🤟). Člani AO Rašica so nas v soboto prijazno povabili na “palačinka party” (hvala!). Mi pa smo začuda, v nič kaj gorenjski maniri, prišparali samo na ideji ne pa tudi sestavinah ter napekli in pojedli kar svoje palačinke. Na medferajnovsko druženje smo tako prikolovratili le redki sestradanci in obnovili poznanstva, ki smo jih čez dan sklenili na prenatrpanih štantih.
Kot je v navadi smo tudi letos izvedli svojevrstno tekmo, v vlogi organizatorja se je izvrstno izkazal Luka. Naloga tekmovalcev je bila, da preplezajo prečko terase apartmajev, seveda brez uporabe magnezija in plezalk (kroksi k sreči veljajo). V smeri se je zvrstila vrsta smelih poskusov, do edine šalce v steni je uspelo priti skorajda vsem, večino moči pa je pobral prvi detajl – odprta vrata. Po napetem boju je zmago in s tem Veliko nagrado Paklenice prepričljivo dobil Domen (zadovoljni nasmešek pove vse 😄).
Vrvež, ki je odzvanjal vse od našega prihoda v Paklenico, je pojenjal šele v nedeljo popoldne. Takrat je marsikoga v smeri že presenetila kakšna manjša kaplja dežja in s tem naznanila čas za odhod domov. Jesenska Paklenica je v nas pustila polno svetlih vtisov, v zameno pa zahtevala le dobršen del kože na naših prstih. Majhna cena za tako prijeten dopust.
Pakla, se vidimo spet prihodnje leto!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.