Letošnja uvodna tura v okviru alpinistične šole je bila takšna, ki si jo kot tečajnik želiš. Uvodna tura alpinistične šole pač, pokušina. Anja, Luka in preostali inštruktorji so bili glih prav zateženi, da smo hitro dojeli, da nismo na nedeljskem izletu (čeprav je bila nedelja) in glih prav človeški, da nismo izgubili volje. Peljali so nas v zares čudovit konec. Tisti, ki divje narave nad dolino Belih vod še nismo poznali, smo jim morali verjeti na besedo.
Gore so nas sprejele zavite v oblake, v katerih smo preživeli precejšnji del ture na Trbiško Krniško špico. Slikovitih razgledov tokrat ni bilo, lahko pa smo občudovali divjo mističnost gora, ki jo slabo vreme še poudari. Kljub temu, da je bila skala mokra, je odlično prijela in smo varno poplezavali v skalnatih predelih pod vrhom.
V zgornjem, bolj izpostavljenem delu ture so izziv predstavljale skale, skalce, kamenčki in pesek naloženi v neverjetne formacije. Silili so naše (po uvodnem šponu) več ali manj izmozgane glave, da premorejo še dovolj fokusa za korak, ki bo varen za vse. Hodili smo kot vilinci, ker kljub velikemu številu nog v tem strmem krušljivem terenu ni bilo večjih proženj. Redke izbruhe negative na račun krušljivosti je Luka prijazno prestregel s stoičnim: Kot alpinist se boš šodru le težko izognil, zato bo boljš, da z njim čim prej postaneš prijatelj.
Tako smo se s šodrom začeli spoprijateljevati.
Tura je bila razgibana, vsega je bilo po malo in kljub sopihanju in matru (ali prav zaradi njega) so se med nami počasi začele tkati vezi. Pred nami je leto skupnih dogodivščin in preizkusov, mogoče bomo postali prijatelji ne le s šodrom.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.