Trikrat v Debeli Peči

Ko greš enkrat nekam plezat pa si rečeš: Ja tukaj je pa kar fajn, bi še kdaj šel. Dokaj blizu doma, kratek dostop, pa še ena stvar o kateri nebi rad razpravljal. Kar mikavno!

Jesih Potočnik

O Jesihovi ne bom preveč, ker je Tomaž že pisal o njej. Se je pa začelo tako, da me je v četrtek na ferajnu Tomaž pocukal za rokav, in vprašal če peljem njega in Katjo v Debelo Peč plezat Jesih Potočnik. Sem rekel da lahko, ampak naj se kar pripravita, ker bo tura verjetno celodnevna. Izkazalo se je da res. S smerjo sicer mislim, da smo opravili kar suvereno, razen na začetku (cca. 100m nad vstopom v smer), kjer so nas klini nekoliko zavedli in smo šli po neki krušljivi zajedi naravnost, namesto levo po poti naokrog. Tudi pri sestopu po lovski poti smo nekoliko oklevali in se odločili, da raje sestopimo po markirani poti. V dolino smo se vrnili izmučeni, na srečo pa za las ujeli še pico in pivo v Aljaževem hramu. Moram se jima tudi zahvalit. Sem si mislil, da v steno ponavadi vzameš samo najnujnejše ampak, če ima kdo še kakšen dodaten sendvič v ruzaku, se ga pa človek tudi ne brani. 🙂

Sekločeva

Prišlo je deževno obdobje, ki je sicer super za nabiranje gob. Par tednov kasneje pa končno sonce in se z Uršo zmeniva za Sekločevo. Smer je po dolžini sicer krajša, se mi pa zdi, da je časovno primerljiva z Jesih Potočnik, ker se prav tako zaključi na vrhu. Do vstopa te pripelje že dokaj lepo uhojena pot, ki pa od tebe še vedno zahteva nekaj previdnosti.

Sama smer, sploh prvih par raztežajev, se mi je zdelo orietancijsko kar zahtevnih. V drugem raztežaju so me nekoliko zavedli klini izgubljenci tako, da sem šel po polici predaleč in narobe desno gor. Ko ni šlo več naprej je bilo potrebno nekaj improvizacije, da me je Urša lahko spustila nazaj dol. Dobrih 10m nižje sva našla pravi prehod. Potem pa še tretji raztežaj. Podobna zgodba, s to razliko, da imaš pred sabo steno in ne veš po kateri strani bi šel gor. Urša je šla po desni, ki se je na koncu izkazala za težjo in manj opremljeno, a te vseeno pripelje na sidrišče. Na spletni strani Slovenske Stene sicer piše, da tretji raztežaj zahteva nekaj pozornosti in da gre smer s sidrišča nekaj metrov levo, kar sva pa ugotovila naknadno.

Preostanek smeri se mi je pa zdel lep in logičen. Sploh če si detajel smeri narediš že v začetku. 🙂 Za smer (skupaj z Jesih Potočnik) sva potrebovala 6 ur in pol kar se nama je zdelo, kljub pripetljajem, odlično.

Parižanka

Teden kasneje, na ferajnu, spet brez planov za vikend. Pa se ob 9 zvečer pripelje s kolesom Matevž in vpraša, če bi šel naslednji dan (za praznik) kaj plezat. Pa sem razmišljal, da sicer je že malo pozna ura ampak lahko. Greva Parižanko? OK. Hitro domov in se naspat za naslednji dan. Na dostopu v smer sva dohitela še navezo Matej, Vesna in Jože, ki so šli plezat Jesih Potočnik. Vstopni del smo šli skupaj, potem vsak po svoje. Eden od plusev, da v steni srečaš še kakšno navezno AO Kranj je da ni dolgčas in da dobiš še kakšno sliko iz drugih zornih kotev.

Smer je vrhunska (da si rečeš, da to bi šel pa ziher še kdaj plezat). Poteka po odlični skali, ki je bogata z oprijemi. Je pa naklon smeri kar konstanten tako, da se vmes najde tudi kakšen neudoben viseč “štant” na klinih. Kljub vsem “šestkam”, se mi je zdel še najbolj delikaten četrti (V+) raztežaj, kjer plezaš po zajedi, ki ni bogato opremljena in zahteva kar nekaj iznajdljivosti, da ugotoviš, kako jo boš plezal. Peti (ključni) raztežaj (VI+) se mi pa ni zdel tako težak in je proti vrhu bolj ali manj treba samo lepo uloviti linijo po ploščah, da prideš na sidrišče.

Smer se zaključi malo pod vrhom Zoba in se priključi smeri Severovzhodni raz. Tam sva se tudi razvezala. Namesto, da bi nadaljevala po razu, je Matevž našel obvoz levo, po grabnu (je tudi delno uhojen), ki naju je v slabe pol ure pripeljal na vrh. Za sestop sva tokrat uporabila lovsko pot, ki je mogoče malo lažja, če greš z nekom, ki je tam že šel. Ob treh sva bila pri Kovinarski koči na pivu in uspešno zaključila dan.