Po preverjanju manevrov v aprilu sem bil čisto »napaljen«, da grem plezat večraztežajne smeri po Sloveniji, vodniček sem obrnil tolikokrat, da sem ga skoraj že znal na pamet. Preden sem dejansko prišel do kakšne stene sta morala miniti še dva meseca samih kolokvijev in drugih ne preveč prijetnih faksovskih obveznosti, junija pa se je končno pojavilo okno za prvi izlet. Z Rokom (AO Žiri) sva rekla da greva v Vipavo plezat Steber (V-, 100m), pa če slučajno ostane še kaj časa, bova zlezla še kaj drugega tam zraven. Sama smer je bila precej prijetna, trdni oprimki in stopi, svedri pa kot v vrtcu. Na žalost naju je pregnal dež (beri malo rosenja za 10-15 min in vremenska napoved ki je trdila da prihaja najmanj sodni dan).




Naslednji izziv je bil seveda Ratitovec, sva rekla da se gre pogledat »klasike« v Špičkah, Spominsko smer Čerin Miran (V-, 120m) in Avrikelj (V+, 120m). V Spominski sem malo »zalutal« in po nesreči zašel v Smer po Špičkah (6a platka takoj po prvem sidrišču). Naredim tri gibe in začnem preklinjat čez oceno, »kdo je temu dau pet minus, tu ni tu, ja pa se piše u vodničku dej dobr navrtan, jest pa mende de grem za svedri, drglej jih ni…« in tako dalje še naslednih 5 minut, dokler nisem pogruntal bete s strancem in se rešil plate. Potem sem moral improvizirati sidrišče na skalnem roglju, ker mi je zmanjkalo kompletov, sledil je le še izstop iz smeri. Na vrhu sva od druge naveze izvedela da sva res zašla in da smer v srednjem raztežaju skoraj nima nobenega svedra. Avrikelj je bil meni precej lepši, prvi raztežaj sem sicer malo potehničaril ker sem bil prekratek in sem se enkrat potegnil za komplet, vendar so bile šalce in previsi v drugem in tretjem raztežaju neverjetni, nikjer nobenega šodra, pa še junijska vročina je usahnila zaradi vetra. Presenetila me je le smreka (oz. pomanjkanje le-te) na kateri naj bi bilo sidrišče, pa sem spet raje uporabil skalni rogelj, ker se je slučajno pojavil tam.



Potem sem šel na tabor na Kamniško sedlo, že takoj naslednji vikend po tem pa je bil čas za nove prigode v gričih. Malo sva gruntala kam bi šla da ni preveč vožnje in dostopa, da sva lahko nazaj v doglednem času, in tako je padel Mali Draški vrh. Doma sem gledal slike, pa si mislil, tole greva midva v Paklenico. Ja, Paklenice je glih ene 50-70 metrov, izstop pa »nadoknadi« za vso lepo plezarijo prej. Najprej sva splezala smer Sarda (V+, 100 m), ki se nama ni toliko dopadla, sploh ker je vmes en 15-metrski raztežaj in je dosti štrikanja. Prav tako je za smer treba imeti kakšno ekstra dolgo najlonsko zanko, rabil sem dve pa še en komplet, ker je za sidrišče navrtan le en svedrovec, druga točka pa je vrv zavezana okrog balvana, vendar je vrv preperela, tako da jo je pametno zamenjati s čim drugim. Druga smer ki sva jo plezala v Malem Draškem vrhu je bila Napotek (VI-, 100 m), prvi raztežaj je fenomenalen, sicer detajl nad kaminom ni bil narejen za kratke ljudi, a sem ga vseeno zlezel prosto. Edini resen varnostni pomislek ki ga imam je pomanjkanje varovanja pod detajlom, meter niže je prevrtan »radiator«, v katerem je spet še en preperel prusik, dober le še za privezat psiho, možnosti za postavljanje drugega varovanja pa tudi ni prav preveč. Tik pri detajlu se da vstaviti metulja, vendar je tudi ta bolj za psiho kot kaj drugega. V detajlu sicer je en svedrovec, vendar priti do njega je še kar umetnost in akrobatika, ker je postavljen ravno 10 cm izven dosega od zadnje dobre šalce. Fino je ker na koncu ni nekaj dela z izdelavo sidrišča, uporabila sva kar žično ograjo, edina težava je razložiti tujim turistom da naj ne hodijo po vrvi.



Izbira smeri je bila zaenkrat odlična, upam da tako ostane še naprej. Priporočam tudi drugim, lepe smeri za vplezavanje.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.