Po krajšem premoru je bil spet čas za kakšno kondicijsko turo in tokrat je bil plan Jugova grapa iz Martuljka in nato sestop mimo bivaka II v Vrata. Z Jakobom se zmeniva za torek (26.3.2024), kljub moji nejevolji, za zelo zgoden štart – 3:30 v Vratih, kjer sva pustila en avto, z drugim pa se zapeljala do Martuljka.
Razdelila sva si opremo in hitro krenila po kopni poti do bivaka za Akom, kjer sva pospravila čelke in z dobrim tempom nadaljevala po zaenkrat še trdem snegu. Malo pod tremi macesni pa sva začela gaziti po težkem snegu – najprej do kolen, nato do bokov. Nadaljevala sva zelo počasi, z hitrimi menjavami v vodstvu in pogostimi pavzami ter ves čas iskala linijo z najmanj snega. Kdaj bolj uspešno, kdaj malo manj.
Nekoliko nad tremi macesni sva zagledala tri turne smučarje in upala, da se nama pridružijo ob gaženju, vendar so bili na najino žalost ta dan namenjeni drugam. V nadaljevanju se je snežna podlaga izboljšala, tako da je bila hoja do zalitega skoka pred vstopom v Jugovo grapo precej lažja.
Nadaljevala sva po grapi na mešani podlagi in se dokaj hitro znašla na očitnem razpotju, kjer sva zaradi ozira na časovnico in napovedjo slabega vremena, raje izbrala lažji, desni izstop. Ta je bil tokrat povsem zalit, tako da sva se dokaj hitro znašla pri urejenem sidrišču na izstopu iz grape.
Zaradi oblakov, ki so se že zbirali v daljavi, sva se odločila, da vrh Dovškega Križa tokrat preskočiva in raje hitro sestopiva v Vrata. Stopinje najinih predhodnikov so bile že prekrite s snegom, tako da sva kar nekaj časa iskala primerno linijo za sestop. Naposled sva jo našla in s pomočjo enega spusta po vrvi sva se kaj kmalu že sprehajala po dobri snežni podlagi preko planote Na Jezerih naproti bivaku II.
Od bivaka do avta v Vratih naju je tako čakal le še sestop po kopni, lovski poti. Zaradi vse temnejših oblakov sva se hitro odpravila in nekje na pol poti me je iz nenada presunilo: ˝Ooo ne… ključ od avta sem pustila v Jakobovem avtu, v Martuljku!˝. Takoj sem se začela opravičevati in tuhtati, kako najhitreje priti do ključa… ob 3:30 zgleda res še ne razmišljam trezno 😫
Na moje presenečenje je Jakob zelo dobro sprejel to novico in z veseljem pozdravil še dobri dve dodatni uri hoje. Do avta v Vratih naju tako ni ločil le še preostanek lovske poti, ampak še sprehod do Mojstrane, avtobus do Martuljka in nato še vožnja z Jakobovim avtom nazaj v Vrata. Po neuspešnem štopanju sva res pripešačila do Mojstrane, kjer sva skočila v trgovino po obvezen jabolčni štrudelj in tekla do postaje, da ujameva avtobus, ki vozi enkrat na uro.
Po krajši vožnji z avtobusom in teku po dežju do avta, končno najdem ključe svojega avta v Jakobovem. Še enkrat se mu iskreno opravičim in oba utrujena skleneva, da tokrat preskočiva analizo ob pivu in se raje kar odpeljeva po drug avto nazaj v Vrata in nato naprej proti domu.
Kljub zgodnji, dolgi turi, večurnem gaženju, nezgodi s ključem, bolečim nogam naslednji dan in splošni utrujenosti, imava z Jakobom za sabo eno res eno super doživetje in seveda ogromno kondicije za prihajajoče ture. Vsaj jaz pa se bom zagotovo vedno spominjala najinega dolgega sprehoda do Mojstrane in nikoli več ne bom pozabila ključev.
Fajn avantura. 😄