Več pa ni…

… od letošnje zime?

Že nekaj časa sem poslušala novice o zelo dobrih razmerah, ki se jih najde, če greš pogledat dovolj visoko v malo bolj strm svet. Prejšnji vikend s prazničnim podaljškom so se končno poklopili vsi dejavniki temperatur, časa in družbe, da sem šla pogledat, kako to zgleda v živo.

V soboto sva šla z Gašperjem raziskovat v dolino reke Mlinarice onkraj Vršiča, saj sva upala, da se bodo množice usmerile v kakšne bolj ziher cilje, ki so bili čez teden že plezani. Na parkirišču sva navdušena, saj sva bila kljub ne najbolj zgodnji uri prva, skrbela pa naju je količina snega, ki ga na vidiku skoraj ni (za razliko od teloha in trobentic). Dostop je tako enostavnejši kot ponavadi, saj ni klasičnega udiranja med balvani in borovci v dolini, že na začetku doline pa naju prijetno presenetijo ledni jeziki, ki se tu in tam pokažejo na stenah.

Plezala sva smer Srečno Kekec, ki je od vseh smeri verjetno edina ponujala dostojno plezanje. Prva dva raztežaja potekata po snežni grapi z daljšimi lednimi odstavki. Tretji raztežaj naj bi potekal v desno čez manjši skok, vendar sva zaradi pomanjkanja ledu obvila po levi. Tu nama je bilo žal, da s seboj nisva vzela klinov 🙂 Sledila sta še dva raztežaja po snežni grapi in borovcih do Lešarjevega slapu, kjer sva sestopila levo po pobočjih in nato po strugi do vstopa v smer.

V nedeljo sva zmenjeni s Katarino, da greva plezat na Jezersko. Čeprav se nama je zdelo, da sva štartali dovolj zgodaj, da prehitiva večino navez, ki so namenjene v Nemško smer v Dolgem hrbtu, morava na Češki koči množici priznati premoč – pri vstopu v smer je že precej navez, vsaj tri pa so pred nama še na dostopu. V izogib gneči se odločiva, da greva pogledat pod Grintovčev steber, kamor so namenjeni tudi Mojca, Tina in Andraž, ki jih srečava pri koči.

Ker naju tik pred začetkom smeri prehiti Čao naveza, se namesto po polici iz leve odločiva začeti na dnu zajede. Prvi raztežaj je potekal po škripovcu in ledu, napopanem na skalo, nato pa je sledil lažji raztežaj po snežni grapi, kjer smo se zopet srečali s Tino, Mojco in Andražem. Naslednji raztežaj ponuja levo varianto s skoraj nič snega/ledu, a več klini, in pa desno varianto z nerodnim prestopom v desno ter škripovcem, ki pa ponuja manj možnosti za varovanje. Katarina je izbrala desno varianto in jo mojstrsko zlezla ter nekako našla dovolj flik ledu za solidno varovanje.

Sledil je še kamin, ki je bil baje zelo dobro narejen. Če Katarina v smeri vriska, vem, da se bo potrebno pošteno namatrat, da pridem za njo 😀 Kombinacija ledu v ozkem kaminu, kjer je težko zamahniti s cepinom, in snega, ki sicer fajn drži, ampak vertikalo spreminja v previs, me sicer nista navdušila, je bilo pa zadoščenje toliko večje, ko sem se Katarini spet pridružila na štantu.

Ker je bil prvotni plan dolga Nemška, sva imeli v planu sestopiti na Suhadolnik, vendar sva se zaradi pozne ure (in moje počasnosti, ona bi verjetno do vrha kar švignila…) in slabe zalitosti zgornjega dela odločili, da počakava še preostale naveze, da skupaj abzajlamo po smeri in sestopimo proti Češki koči.

Še enkrat hvala Katarina, da smo lahko videli, kaj pomeni pozimi plezati v ta ornk smereh!

Ker je za podaljšan praznični vikend napoved bolj slaba, v sredo vzamem dopust, da greva z Gašperjem zlest Teranovo, ki je letos še posebej dobro narejena. Mogoče celo malo predobro, saj je od dna do vrha treba le slediti sistemu stopnic, ki so ga naredili predhodniki…

Da ne bi bilo prelahko, so Jezerjani na srečo z rampo podaljšali dostop, da nisi prehitro doma.

V četrtek sva zmenjeni s Tino, da greva pogledat v Sappado, če je tam ostalo še kaj ledu. Pridruživa se Davidu, Urhu in Zali, da zapolnemo avto, ki naju po dvo-in-nekaj-urni vožnji (hvala David, da si vozil) odložijo na dostopu za Sneguljčico. Kljub prazniku v slapu srečava le navezo prijetnega slovenskega para, prijetno pa sva presenečeni tudi nad količino ledu. V zgornjem delu zaradi pomanjkanja ledu na desni ubereva malo bolj direktno linijo navzgor, sicer pa plezanje poteka brez težav in obema se kar smeji, kako je fino.

Po 4 abzajlih sva spet na vznožju, zadovoljni s preplezanim, navdušeni nad (za naju, za slap malo manj) prijetnimi temperaturami in očarljivim ambientom.

Za letošnjo zimo je to morda vse, verjetno je zdaj že čas za skalo? 🥲