En mesec po povratku v Slovenijo je bil že skrajni čas za kakšen vzpon v naših hribih. Z Matejem sva izbrala nekaj krajšega in lažjega za moje prvo plezanje po skoraj enem letu. Izbira je bila precej enostavna in neoriginalna – NŠG. Pridružila sta se nama še Tina in Anže in skupaj smo se odpravili na senčno stran hriba. Med dostopom sem se večkrat ustavil in občudoval okolico – res so lepi naši hribi!
Z Matejem sva plezala Ribo. Po nekaj začetnih težavah, ki smo jih skupinsko rešili, nama je plezanje lepo steklo. Petico v parih metrih le potipaš, najbolj pa nama je ostal v spominu drugi detajl. Kljub podrtosti ga je mogoče elegantno preplezati, terja le nekaj mirnih živcev. Zgornji del ni nič posebnega, na splošno pa se nama je smer zdela zelo simpatična.
Tina in Anže sta plezala Madonno. Malo sta se pritoževala nad mokroto, drugače pa sta smer zelo pohvalila.
Na vrhu smo se počakali in odšli nazdraviti lepim smereh in domačim hribom!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.