Ko izkušenejše člane odseka vprašaš s katero smerjo je najbolje začeti plezalno sezono, ti večina poda isti odgovor. In sva šli. V Virensa v Kogel. Polne pričakovanj o sami smeri sva z Zalo nekaj manj pozornosti namenili samemu dostopu, kar je privedlo do nekoliko daljšega in bolj kondicijskega dostopa kot ga je večina vajena. Ker ima vsaka stvar tudi svetlo stran, sva prišli do pod stene nekoliko pozneje, kar je pomenilo manj navez v smeri in s tem tudi manj padajočega kamenja. Izbrali sva nekoliko težjo, a trdnejšo levo varianto po kaminu (bil je popolnoma suh), ki se na gredini pridruži desni varianti. Sama smer je vredna vsake hvale, še posebej raztežaja od gredine naprej, ki ponujata neizmerno lepo in užitkarsko plezanje. Za vriskat 🙂
V petek popoldne sva se z mami (drzna naveza) podali v klasiko Selške doline, v Drzni let v Ratitovec. Direkten dostop naju je dodobra ogrel, pod steno sva se hitro pripravili in zapodili v smer. Sploh ne moreš verjeti, da ima Ratitovec tako steno. Že v prvem raztežaju sva ugotovili, da z Drznim letom ne bo šale. Dobrodošlico ti izkaže s previsnim začetkom ter nadaljuje z detajlom, ki nama je predstavljal ne malo težav. Po uspešno opravljenem detajlu se skobacava na prvi štant.
Sledita dva cuga prijetnega plezanja: čez prečko in črne plate. Nato se zapodiva v naslednji težaven raztežaj, ki se začne z lepo hribovsko zajedo, prečkaš jo lahko le z izredno tehniko nog. Dalje pripelje smer do rahlo podrtega previsa, kjer pa če predolgo čakaš začne šutat šutat šutat. Sledi še zadnji težji raztežaj s ključnim detajlom sredi črnih plošč. Nato pa le še izstop po desni po rahlo majavem svetu do kovinske skrinjice, ki naznanjuje konec smeri. Smer je cel čas kar napeta, ampak izredno lepa s še lepšimi razgledi na okoliške kraje, vsekakor priporočam. Tud za psiho je super (res dobr navrtana 🙂 )
Naslednji dan sva se z Lukom odpravila pogledat še Julijce. Plan je bila Kuštrasta smer v Rušici. Pod steno sva prišla še z 2 navezama, vsaka naveza pa se je podala v svojo smer. Kuštrasta se začne z lahkim vstopom in dolgo desno prečko, nadaljuje pa po travnatem kotu, ki se zaključi z basanjem čez borovce in ruševje, da pridemo do sidrišča.
Naslednji raztežaj naj bi potekal po desni zajedi, naju pa so klini peljali po levi strani kar direktno do prečke, ki združi Kuštrasto smer z Lijakom. Vse do sem je skala občutno slabše kakovosti kot v nadaljnjih raztežajih. Sledi izredno lepo plezanje po zajedi do sidrišča na široki polici. Od tu naprej se stena postavi bistveno bolj pokonci, je blo treba kar fajn pomigat, da sva se spravila čez vse kamine. V enem izmed raztežajev sta možni dve varianti: desna varianta po kaminu (veliko klinov), ki pa se zaključi z meni popolnoma nejasnim in nemogočim (preverjeno) izstopom skozi zelo zelo ozek prehod. Zato sva se midva odločila za levo, lažjo varianto. Da sva lahko preplezala to varianto, sva se mogla znebiti še nekaj odvečne teže, zato sva se poslovila od 2 klinov (tistemu, ki jih najde naj mu dobro služijo 🙂 ). Sledila sta še zadnja dva raztežaja, ki ju lahko združimo v enega. Najtežji del smeri predstavlja preduh, tik pred koncem. Plezanje nama ni olajšalo niti vreme, saj naju je na tem delu že dodobra zazeblo (predvsem v prste). Vsa zahvala gre Sebi (AO Rašica) in Barbi (AO Tržič), ki sta nama s svojo beto močno olajšala premagati detajl in izstopiti skozi preduh ter naju vodila do abzajl piste, ki se vije preko smeri Aga. Smer ni ponujala nobene razpoke za varovanje s frendi, sva pa dobro potrenirala zabijanje in izbijanje klinov.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.