Ko po dopustu rabiš dopust: Peru

V smislu – po navadi se sproščaš in uživaš na dopustu, zato tudi greš. No, midva sva tokrat raje izbrala trpljenje ali kako naj se izrazim – za višje dobro (dobesedno) seveda 😀 ko stojiš na vrhu so vse muke poplačane. Nee, saj je bilo super. Naporno, ampak izkušnja in pol.

Skratka, malo o najini dogodivščini v Peruju 🙂

Sredi julija sva se z Jernejem (AO Tržič) za 4 tedne odpravila v Peru, natančneje v plezalsko ‘meko’ v katero hodi večina, Huaraz. Huaraz je živahno mestece (beri: hupanje avtov non stop, ljudje, ki se ne umikajo na pločniku, otroci, ki so vsepovsod, branjevke na tržnici in ob cesti z zelenjavo in posnetimi kurami nataknjenimi na kavlje čez kljun, itd.) na višini 3052 m, kjer lahko vse znamenitosti pregledaš v pol dneva, potem pa ne veš kaj sam s sabo. Hecam se 😀 Je pomembno izhodišče za Cordillero Blanco, kjer se nahaja večina znamenitih hribov na katerih se lahko nadobudni plezalec preizkusi, ko pride prvič v Peru. Aja, znanje španščine je močno zaželeno.

Centralni park v Huarazu

Tržnica

Tipična pijača. Okus po hubba bubba čigumijih 😀

Nič nenavadnega

Po vseh nasvetih in izkušnjah bolj prekaljenih starejših plezalskih prijateljev sva se nastanila pri Emiliotu (casa de Eslovenos!), ki nama je takoj drugi dan uredil prevoz do Lagune 69 (4600 m). Pridružila sva se 6 starejšim sonarodnjakom (3 Janezi, 2 Petri in Mateja), s katerimi sva se spoznala v hostlu in so nama prijetno popestrili najin čas tam! (Hvala!) Nato je sledil dan počitka in priprave na drugo aklimatizacijo, na katero sva se odpravila v dolino Ishince. Anja (AK Rinka) in Boštjan (AO Kamnik) sta nama uredila arrierota (vozača oslov) Juana (priporočam! Res v redu možakar in pošten za razliko od vseh drugih, ki te hočejo oskubit in nategnit – če bo kdo šel tja, je njegova telefonska: 972 620 529) in burrota (osla) in tako smo se skupaj odpravili na pot (3 h hoje iz kraja Collon).

Slovenci na kupu

Laguna 69

Pogled nazaj v dolino

Za dobro aklimatizacijo sva si vzela dovolj časa, tako da sva spala v baznem taboru (4300 m) in laguna taboru (Laguna Ishinca, 4950 m), naskočila vrh Ishince (5530 m) in se vrnila v hostel po 5 dneh. Nato je sledil počitek in zatem slabo vreme v hribih! 1 teden je snežilo, oz. deževalo, napovedanih 50 cm snega se je k sreči potem spremenilo v 20 cm, ampak še vseeno dovolj slabo, da v gore nisi mogel it. Takrat sva malo zganjala turiste, med tem časom pa sta k Emiliotu prišla tudi Tina in Matej Kastelic s prijateljema Matevžem in Danijem, kar je bilo prav lepo presenečenje. Kranjčani na kupu 😀

Skupaj smo se po 3 dneh slabega vremena odpravili v dolino Santa Cruz, da gremo pod Alpamayo (5947 m) – no, pa se nismo mogli z arrieroti nič zmeniti, tako da smo pešačili cca. 10 km do prvega tabora (Llamacoral, 3760 m) in skoraj crknili vmes. Drugi dan je bilo še zmeraj slabo vreme v dolini, mi pa se nismo počutili nič kaj olimpijsko, tako da smo se vrnili v Cashapampo in v hostel. Midva sva počivala še 1 dan, nato pa se vrnila pod Alpamayo. Letos ni narejene druge smeri kot francoska direktna, na splošno pa se vidi, kako so se ledeniki umaknili in kako led vztrajno izginja.

Prevoz

Ishinca base camp

Ishinca (pogled z laguna campa)

Objektivnih nevarnosti kar mrgoli

Z vrha Ishince

Ranrapalca (6162 m) kot se vidi z vrha in pogled na Severozahodni greben, ki vodi na Ishinco.

Boštjan, Anja in Jernej ob pitju tradicionalne perujske pijače emoliente – ena izmed sestavin je tudi konjska žima (izgledajo bolj zadovoljni, kot so bili, ko so jo pili :D)

Tokrat sva se ga lotila iz druge strani doline Santa Cruz – štart iz Vaquerie. Za predstavo: 5 h vožnje s colectivotam, 2 dneva hoje, 30 km, 25-30 kg težak ruzak (ki ga je k sreči nosil konj v to smer) in približno 2200 m višincev do baznega tabora (štart na 3400 m – 4760 – 4000 – kamp na 4300 m). Isti dan, kot sva prispela v bazni tabor, sva šla takoj naprej na morenski tabor (4900 m) in naslednji dan (3. dan) na višinski tabor (col camp, na 5450 m), kamor moraš pripelzati čez (za psiho) ne prav prijetne serake. 4. dan sva naskakovala vrh, vendar sva po prvem raztežaju obračala, ker mi je bilo slabo od hrane. (Nikdar več dehidriranih makaronov iz Decathlona!) Tako, da vrh ostaja še za vrnitev 😛 Po tem sva kar spakirala šotor in v istem dnevu šla do baze in naprej do tabora Llamacoral (sva bila sama osla). 5. dan sva se vrnila v Huaraz.

Lame v dolini Santa Cruz

Alpamayo na sredini in Quitaraju na levi. Kakšno uro pred baznim taborom.

Dostop do višinskega tabora za Alpamayo vključuje 3 raztežaje plezanja med seraki

Alpamayjo z višinskega tabora

Quitaraju (6040 m)

Tako je to bilo

Sledil je dan in pol počitka, nato pa povratek v dolino Ishince. Zaradi utrujenosti in težkega ruzaka sva naumila, da pustiva šotor kar v baznem taboru in greva na Tocllaraju (6032 m) kar v šusu v enem dnevu in preskočiva morenski tabor (4900 m). Malo čez polnoč sva štartala iz šotora v baznem taboru in po 17 urah in 1700 m višincev sva se vrnila izmozgana, ožgana, ampak vesela, ker sva stala na vrhu. Bilo je mrzlo, vetrovno (na enem delu tako, da si moral na vse štiri in se zapičiti s cepini in derezami notri, drugače bi te lahko ruknilo v špaltno) in zadnje 3 ure so ponudile fino plezarijo. Prav zadnji cug naju je čakal spoliran led (80-90° v katerega je brez zadržkov zagrizel Jernej), izstop pa je ponudil krasen razgled in še 10 min hoje do vrha. Z vrha sva videla, da je možen tudi obvoz z druge smeri, vendar sva midva izbrala kar direktno varianto.

V bazi sva se po sestopu odločila, da skočiva še na Urus (5420 m) takoj drugi dan in čeprav sva bila izmozgana, sva vseeno ob šestih zjutraj naslednji dan krenila na vrh Urusa iz baze, nato pa ravno pravočasno prišla do šotora in ga pospravila, ker je Juan že prišel po naju z oslom. Vrnili smo se v dolino, prijetno pa naju je tudi presenetil, ko sta nama njegova žena in hči pripravili pravcato pojedino s krompirjem in piščancem, ki sva jo pojedla ob cesti, čakajoč na taksi. Po prisrčnem slovesu je sledil povratek v Huaraz, 2 dneva počitka in pakiranja, nočni avtobus v Limo, dan preživet tam in let domov, s tem pa konec dopusta. Žal se je za mene končal tako, da sem se zastrupila s hrano v Limi, vendar sem zborbala in preživela vse lete 😀

Povzetek, kje sva bila: