Na odlično nedeljsko noč smo Sebastjan Valentinčič, Robert Karu in jaz odrinili proti Planjavi. Po ne ravno najkrajšem a prijetnem dostopu, smo prišli pod smer Humar-Škarja. Prvo hribovsko turo sem začela, kot se (ne)spodobi in že na prvem štantu merila čas padanja klina. (Namen je bil seveda povsem znanstveni in nima nič opraviti z mojo nerodnostjo. Hudič je, če je človek firbčen)
V preostalih raztežajih smo preizkušali le sodelovanje jekla, skale in nas 3. Sodelovanje se je kazalo v izdatni količini veselja, prisotnega v steni. Plezarija je bila zares vrhunska in je nista uničila niti šodr niti bližajoče se slabo vreme. Od tlačenja skozičez kamin, mokre zajede in sprehajanja po rampah. 😀 V predzadnjem raztežaju nas je ujela megla in odrezala od vedno-hitečega preostanka sveta. Mi pa smo potem malo postali na vrhu, uživali v tišini in počakali, da se nam je prikazala pot.
Zares odličen dan in družba, ponovimo 😀 Hvala Karuju za tole hribovsko uverturo in pa vzpodbune besede – to ni zadnji izgubljeni klin.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.