“ejga! Nehi varvt!”

Za lepo, sončno nedeljo smo se s Klemenom in Uršo odpravili na teritorij tržiškega ferajna in pokukali v Belo Peč. Trenutno zaradi obilice avriklja skoraj že Rumena :D.

Pod steno smo ugotovili, da so domače naveze že okupirale naše smeri s seznama tako, da smo se nato odločili za Jugozahodni raz. Kot se nas pa sreča drži, je bila ta smer bolj loterija svedrovcev in miljavžnt klinov. Človek se tako bolj s težavo odloči za pravo smer. No, vsaj mi smo se. Skali pa primanjkuje nekaj vmesnega veziva, saj hitro ostane v roki. No, po usmeritvi s strani starejšega gospoda (Čopk) in pa malo bolj avanturistične plezarije smo le prišli na vrh. 😀

Naposled pa smo obkljukali tudi prej izbrano smer – Katastrofula. Ta je bila z razliko prve, kar se tiče same skale veliko bolj kompaktna. Pa tudi plezarija je bila veliko lepša.

Za sestop predlagamo desno varijanto (mimo vzhodne male stene), saj je leva vsa podrta in prepredena z izrutim drevjem. Previdnost pa ni odveč niti na vhodu/izteku preduha (deli obe steni) – “plaziči kamenja”.

Sem pa izvedela, da smo “uleteli” na tradicionalno spominsko plezanje za preminule plezalce, ki so pustili pečat v Beli peči – Jože Rozman, Filip Bence,…

Je bilo pa fino!