S Sandro sva se pridružila lovcu na sončne vzhode, oz. on nama in v soboto smo krenili na Kredarico (spet). Težko je nočno življenje takole, ko bi bilo treba spati, pa tavaš okrog, kot da nimaš toplega doma. “Saj boš zjutraj pozabil na vse tegobe, ko te bo sonce razveselilo” je rekel Rok. Pa je bilo res tako. Štart iz Krme malo čez 1:00 je bil težak in naporen. Bil je pa vsaj zrak ponoči res idealen za hojo. Pa še po temi hitreje napreduješ. Ravno prav smo prispeli, se nemestili za prihod – preveč ga nismo čakali, da nas ni zeblo in tukaj je bilo – sonce. Res prijetno doživetje, sončni vzhod. Barve, ki so vidne samo zjutraj in vsakič drugačne. Rok je skočil še na Triglav, jaz pa v kočo spat za 2 uri. 🙂 Odsmučala sva proti Staniču in po dolini za Cmirom, kjer so snežne razmere v sami dolini res žalostne. Presenetljivo dobre so nižje – že pod Cmirom, pod stenami Vrbanovih špic, kjer je podlaga zadostna, trda, čez pa dobrih 10 cm pršiča in nič klože. Sneg sega še nekoliko v gozd, kakih 10-15 min hoje do ceste pa ti ne uide. Cesta v Vrata je (vsaj za silo) urejena in prevozna ravno do izhodišča za Cmir, kjer naju je pobral taxi Sandra. Žan, hvala za info. 🙂 Sandra je itak vedno za Kredarico, Rok je želel sončni vzhod, jaz nisem želel Krme, ampak sem bil pripravljen kompenzirati s smuko za Cmirom. Tako smo na koncu imeli win-win-win kombinacijo. 🙂 Ker je po tako dolgem dnevu veliko, kar želiš deliti, tu pa lahko objaviš samo 5 fotk, sem terjal Roka naj prioritetno naredi objavo na blog, da lahko tukaj delim POVEZAVO. Link do MOJEGA ALBUMA.
Pomanjkanje spanca je zahetvalo v nadeljo kasnejši odhod. Mrzlično sem iskal sosmučarja za popoldne. Koga boš pa dobil v nedeljo dopoldne, ko vsi, ki so mislili kam iti, že kje so? Spet – ko že obupaš, se ti nekdo javi. Ovčji vrh iz Bärentala je bil. Uroš je na turi pokazal in dokazal kaj je kolegialnost. Jaz sem se na turno smuko odpravil brez kož. Očitno nenaspan in sem jih enostavno pozabil. Do Celovške koče je cesta, tako da nošenje smuči ni problem. Naprej pa gaženje v pancarjih … te konkretno upočasni. Uroš je prevzel nošenje mojih smuči, kasneje pa mi je še svoje dal za hojo in sam peš gazil. 🙂 Vrh sva kljub gosti megli dosegla in Kosiak odsmučala. Sneg je bil že močno ojužen in težak, uživala pa sva vseeno maximalno. V celem dnevu sva srečala 1 par in (verjetno) oskrbnika, ki se s šihta vozi z ratrakom. Fotk pa ni, ker sem pozabil tudi telefon. 🙂 Oz. je Urošev nepametni telefon vseeno stisnil fotko za dokaz.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.