Storžič – Kramarjeva smer gor, Peto žrelo turno dol in Begunjščica – Y

Vikend vreme leta je bilo zgodaj napovedano, zato smo se tudi zgodaj začeli meniti za turo. Tako smo šli: jaz, Matic, Tomaž in Gorazd. Kramarjeva je bila mikavna za vse, saj smo šli vsi prvič. Predhodniki so omenjali solidne razmere, tudi za smuko skozi Peto žrelo. Če so razmere, so sedaj, sem si rekel in s seboj vzel tudi smuči. Za probat je, če ne bo kul, jih bom pa pač še dol nesel. Vzpon po Kramarjevi je bil hkrati tudi moj prvi vzpon z dilami na hrbtu. Če si še tako light and fast, nisi. Smer je bila kar prava tudi za to. Precej je sicer napihanega snega, na strmih delih pa se je celo dalo popikati. Fantje so plezali nenavezani, jaz pa sem soliral. 😛 Hec – sem bil ves čas toliko zadaj, da bi lahko to rekel. Hvala vsem še enkrat za odlično družbo in vzdušje; in ker so me cel dan potrpežljivo čakali. No, sedaj pa se šele začne. Smuk skozi Peto žrelo. Bil sem posran. Zelo. Priznam. V Petem žrelu še nisem bil, zato nisem vedel kaj lahko pričakujem. Za povrh pa sem ta dan še vedno smučal brez očal, smučarskih ali vsaj sončnih. Sem potem šel v nabavo še isti dan. 🙂 Zavoji niso bili višek estetike, sploh ne, v bistvu daleč od tega, so pa bili, tako da sem smer pa le odsmučal. Razmere za smuko so bile meni zelo ne-všeč. Veliko je napihanega snega, na mestih trda skorja, luknje od pešakov, snežne krogle od plazu, … vse to v enem zavoju. Kljub moji počasnosti za gor in dol smo bili dokaj zgodnji na analizi v Domu pod Storžičem in potem doma. Tako sem preživel svoj prvi alpinistični smuk.

V nedeljo ponovno vzpon z dilami na hrbtu, z Borutom, po Y, levi krak, na Begunjščico. Nazaj smuk po Šentancu. Navzgor je bilo eno samo štamfanje, nič pikanja. Za dol pa toliko bolje po dobro zvoženi in utrjeni progi, že skoraj urejenem smučišču. Potem sva plan malo prilagodila in namesto NA zavila V Vrtačo. 😉 Skratka tura manj za psiho in bolj za dušo.

Fotke: Storžič | Begunjščica

Dodaj odgovor