Zadnjič sem napisal, da samo še smučam. No, to ne drži več. 🙂 V soboto sva šla z Ivanom Klasincem (AO Železničar) peš “štamfat” proti Kočni. Pot proti Hudem / Grdem (še sedaj ne vem, kako je uradno pravilno) grabnu je delno zasnežena z gnilcem, kar zniža lepotno oceno poti. V megli sva z dobrim nosom zadela prečke do Dolcev, kjer se je odprlo. Takoj sva videla (razmeglenje) in občutila (vročina), da Kokrska odpade in da napadeva Jezersko po severni strani. Ah, pa ta pomlad sredi zime … :/ V simfoniji bobnenja plazov (*sposojena fraza 😉 ) oz. plazičev z južnih pobočij sva počasi in z užitkom prehodila celotne Dolce. Za razgled in lepe fotke si je treba čas vzet. Vzhodno pobočje je bilo konkretno trdo, višje, v severni senci pa so bila tla občasno tudi ledena. Vsega lepega je enkrat konec – stopila sva na ravno snežno polico pod balvansko-lednim stolpom, pogledala teren in ugotovila, da je povsod vsaj meter globoka kloža, ki se ji za na vrh nikakor ne bi bilo možno ogniti, zato cca. 30 m pod vrhom obrneva. Qrc, pa si ne morem pisati vzpona! 😀 Cilj je bil vseeno izpolnjen – po dolgem času ena daljša, lepa, neobljudena tura, samotna – cel dan nisva srečala nikogar, samo okrog 20 gamsov. Ajl bi bak! Naslednjič s smučmi.
No, v nedeljo pa se je spet smučalo. 🙂 Na pol popoldanska Kredarica, prvič s smučmi, me je kar utrudila. Recimo, da je bil to del plana. Vreme je bilo pa itak fenomenalno in za izkoristiti.
Več kiča: Skoraj Kočna | Kredarica
Bravo Janez! Lepa:)