“Ej, a je kle normaln, da nobenga ni?”
Tako se je začela smer, pristop je bil pa deležen kake kletvice, zarad snega do jajc (je pred kratkim kdo stopničke v teranovi omenjal? :)). Tri raztežaje sva šla navezana, v grabnu gor sem se spomnu na Šavsa, k je enkrat snežno frezo omenjal, enkrat sva se navezala pa še na štantu pred prečko. Pa še to zato, k sm dost zgodi reku nj me počaka :}. No, kar se še gužve tiče, sva kasnej za sabo tri naveze vidla. Aja, plezu sm s Kranjcem. Slikc pa ni.
Dej no dej, sej ni blo tolk hudo, dostop je bil prav lepo zgažen 🙂 Plezala sva pa za vama z Mirkom. LP Brata Kastelic
Naslednjič pa uro naštimat, da ne bota spet zaspala 😉