Danes ni bilo časa za kakšne dolgovezne smeri, ker je treba delat, je bilo pa časa za hiter skok na Vršič. Če ni dolžina izziv, potem mora bit težavnost. Matevž sicer ni premikal meja, ker je tam že domač, jaz sem jih pa — takorekoč. Ravno vsak dan pa tudi ne grem v VI…
Vodnjak se začne lepo, z dvema raztežajema (v resnici en sam) odlične skale, tudi zračno je na trenutke, predvsem pa lepo. Temu sledi štukatura skozi vsem znano šodrasto stopnjo, potem pa še dva raztežaja (spet v resnici en sam), ki se začneta z šodranko in previsno jebo, sledi pa njam-njam zajeda. Potem je še slaba dva raztežaja (tokrat pa prava) lahkote do izstopa.
Na vrhu sva ugotovila, da sva bila še kar hitra, da nisva edina, ki ta dan nisva imela časa za dolge stvari, vseeno pa tiščala v hrib, predvsem pa da je škoda, da ne moreva malo na soncu poležat. Na kratko: cek-pek, pod steno drek.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.