To pa je tura VELEGREBEN OD MACESNOVCA DO RJAVINE

V petek popoldan izvem, da so načrti za vikend splavali po vodi. Takoj stopim v akcijo in ni bilo treba dolgo iskati – Matevž Maček je bil takoj za stvar. Skupaj pogledava vreme in hitro sva bila odločena, da bo nedelja kot nalašč za ta velepodvig, bolje znan kot velegreben, ki se nahaja med Krmo in Kotom.

V nedeljo zelo zgodaj zjutraj, ob 5.30, parkirava v Kotu in štartava v popolni temi proti Macesnovcu. Sedlo med Macesnovcem in Dimnikom doseževa v malo manj kot dveh urah. Tam se odločiva, da na vrh Macesnovca ne bova skočila (saj bi bil to sprehod, ki traja 15 minut v eno smer), in se raje usmeriva desno proti Dimniku ter začneva plezati desno ob razu (300 m, II–III). A kaj kmalu se naveževa, ker je svet tukaj res krušljiv, jutranja rosa pa je pustila posledice na čevljih. Tako si do vrha Dimnika nekako osušiva čevlje in nadaljujeva čez vrh do zelo glasne Žage. Ne reče se ji zastonj Žaga, saj je res našpičena z majhnimi stolpiči. Lotiva se je naravnost čez, saj tukaj ni druge možnosti, spodaj pa je okno, skozi katerega poteka PP pot iz Kota v Krmo. Po tej poti sem hodil že pred parimi leti in že takrat sem sanjaril, kako lepo bi bilo prečiti vse te špičke. Danes te sanje živim. Plezanje ni težavno (III), je pa zelo izpostavljeno. Kmalu se znajdeva pod zadnjim krušljivim stolpom, ki vodi naprej na greben Luknje peči. Po grebenu se sprehodiva, kar je v primerjavi z Žago užitek plezati(III). Na vrhu Luknje peči si okoli 13.00  privoščiva kratko pavzo za malico in se malce bolj razgledava, po kakšni divjini se potikava in se še bova.

Odpraviva se po grebenu proti Rjavini, da poiščeva mesto za spust po vrvi (abzajl), a naletiva na ogromno škrbino med Rjavino in Luknjo pečjo. Tukaj se nama je malo zataknilo pri iskanju sidrišča. Na koncu sva obupala in naredila svoje na rušju (sredinska rušnata polica, 40 m, pustila nisva nič). Naprej nadaljujeva po PP poti do pod Rjavine, kjer so naju do vrha čakali še štirje stolpi. Tu skala postane veliko boljša in plezanje postane resničen užitek. Prvega napadeva s strani Krme (II). Pri iskanju prehodov na drugi stolp se nama malce zatakne, a ko prideva na stran Kota, najdeva prehode v izpostavljeni, a dobri skali (III). Z drugega stolpa se spustiva v malo škrbino, na vrhu stolpa pa je sidrišče za spust. Iz male škrbine na tretji stolp splezava po dveh ozkih kaminih (IV) in nekje na sredini druge strani stolpa najdeva sidrišče za spust po vrvi. Spustiva se in – voilà – čaka naju še zadnji stolp. Zadnji stolp ima srhljivo gladko in kompaktno skalo, a se po desni strani najdejo lepi oprimki (grifi) in stopi. Na vrhu stolpa končno zagledava vrh Rjavine v oblakih. Tu te počaka še zadnji detajl: neroden prestop v levo iz škrbine na severovzhodni vršni greben Rjavine. Do vrha naju loči še kakšnih 100 metrov in po 12 urah naju na vrhu pričaka še čudovita glorija, tako da nisva bila sama. Privoščiva si malico in selfi.

Čas pa naju že priganja, saj sestop v dolino po zavarovani plezalni poti na Rjavino ni enostaven, še posebej po tako dolgi turi. Sestop sva si vzela na izi ker je dober del poti v Kot povsem moker in blaten. Ni Rjavina zaman vsa luknjasta. Tudi snega ima pod steno še več kot pa triglavski ledenik! Noč naju je ujela malo pod PP potjo ki preči dolino Kot. Tako sva turo zaključila z lučkami na glavi. Do avta sva prispela po 15 urah (10h plezanje, 5h pristop in sestop) se počasi preoblekla in poanalizirava turo kar pri avtu. Zaključek analize: To pa je tura VELEGREBEN OD MACESNOVCA DO RJAVINE