Nemška v Triglavu

Nemška smer, VI-/III, 1000 m

Ravno sem prebrala zadnje poglavje Stene od Toneta Svetine, ko mi Matic odpiše, da ima čas za hribe in da ga mika Nemška v Triglavu. Očarani od vseh zgodb, se mi seveda zasvetijo oči, saj še nikoli nisem bila v Triglavski severni steni in kje bolje začeti, kot v prvi smeri, ki je bila čeznjo speljana. In to ravno pred 120 leti.

Pridružil se nama je še sotečajnik Šimen in tako smo se 12. avgusta v sredo zjutraj odpravili v Vrata. Kljub zgodnji uri je pred Aljaževim domom že kar mrgolelo ljudi. Na dostopu smo srečali še dve navezi, vendar smo izbrano smer imeli čisto zase. Vstop v smer sva s Šimnom našla brez večjih težav in začelo se je naše popotovanje čez Steno.

Prvi del nam ni predstavljal orientacijskih težav in kaj hitro smo zagledali Grad, po slabih petih urah pa prispeli na Nemški Turnc, kjer se nam je odprl pogled na Zlatorogove steze, Ustoličenje in preostale znamenitosti Stene.

Po sendviču in piškotih smo zvili štrike in se podali naprej v grapo.  Tam se odcepi Zimmer-Jahn izstop. Sklenili smo, da imamo dovolj časa za Dolgo nemško, oz. kot pravi Matic: »le ena je Nemška!«  Zgornji del nam je vzel več časa. Tam so se, kot piše, začele orientacijske zanke. Ob branju Miheličevega opisa sem tako dopolnila svoj besedni zaklad z besedama preduh in zatrep, domišljijo pa mi je burila tudi tako imenovana prislonjena glavica (še vedno ne vem, kaj bi to bilo). Kljub temu nam je uspelo priti do znamenite luske, brez da bi zalutali (vse zasluge gredo Maticu). Predvsem Šimen jo je težko dočakal in morala sva se strinjati, da je res slikovita.

Sestopili smo čez Kugyjevo polico proti Kredarici. Ta dan pa ni bil poseben le zaradi najinega prvega srečanja s Steno. Ko smo po dvanajstih urah preplezali smer, nas je na vrhu pričakal sončev mrk. Čist hudo. Po nezdravi količini strmenja v sonce in našem fotoshootingu je sonče zašlo in ob soju čelk smo se čez Prag spustili v dolino.

Na poti domov sem razmišljala o zgodbah ljudi, ki so se v Steno podajali pred nami. V času, ko ni bilo vse te opreme, skic in vremenskih napovedi, ko je bilo treba iti v neznano. Po tej izkušnji še bolj cenim delo in pogum prvih plezalcev, ki so se podajali v Steno in iskali prehode tam, kjer jih danes poznamo kot smeri.

Hvala Maticu, da naju je popeljal čez smer. Bil je noro lep in nepozaben dan – tak, ob katerem človek domov pride utrujen, a z občutkom, da je doživel nekaj, kar bo še dolgo podoživljal.

(Plezali: Matic Jezeršek, Šimen Zavrl in Katja Dolinar)