Kalvarija v Šitah

Ne, to ni ime nobene nove smeri v severni steni omenjene gore, to je prispodoba za ure, ki sva jih z Jankom preživela nekje tam gori…

Dogovorila sva se za plezanje smeri Herlec-Kočevar v Šitah. Oba sva smeri podobnih zahtevnosti in dolžin že plezala, kdaj pa kdaj sva se tudi že navezala v skupno navezo (vendar letos do nedelje še ne), zato sva se v tem pogledu poznala in nekako strinjala, da zadeva ne bi smela biti pretrd oreh. Kako sva se zmotila!

V nedeljo zgodaj zjutraj pričneva z dostopom iz Planice v Tamar proti severni steni Šit, pri čemer nimava nobenih težav s časovnico in orinetacijo. Tudi linijo smeri hitro najdeva, malce več časa nama vzame le iskanje začetka smeri (pod previsi), a vseeno nič kritičnega. Že po prvih metrih nama postane jasno, da smer ne bo lahka, pa vendar imava cel dan časa, zato počasi a vztrajno napredujeva. V spodnjem delu je skala kar konkretno mastna / vlažna, opažam, da se mi na prstih dela plavalna koža, a si rečem, da bo višje zagotovo bolj suho in zato nadaljujeva s plezanjem. V dobri družbi čas mineva hitreje in ker nisva bila ravno olimpijska, priplezava do lažjega osrednjega dela že ob nekoliko pozni uri. Ob tem na štantu malo na glas razmišljam (vendar ne predlagam zares) o umiku nazaj s spusti po vrvi. Janko takrat ni pogledal na uro, jaz mu nisem težil, da sva pozna, prav tako nisem poudaril, da v tem trenutku še dobro na pamet poznava vse abzajl štante za nazaj. In že sva se spopadala z “lažjim” delom. Prav gotovo sva tu plezala neko varianto, saj so bile težave ponekod zahtevnejše od tistih na skici, prav tako sva po vrvi naredila kakih 6 ali 7 raztežajev (mnogo več kot 150 m). Kakorkoli, pod značilen kamin sva prispela že v mraku. Od tu zdaj ni več poti nazaj, tudi po skici in opisu smeri ni več veliko. Janko je mojstrsko opravil s 50 m kaminom (najprej obvoz po platkah in nato še sam ozek kamin), za katerega sva se oba strinjala, da nama ni bil všeč. Šoder do še zadnjih zahtevnejših raztežajev sem v temi nekako zborbal jaz, nato spet Janko in potem sva na izstopu spet plezala neko varianto. Izstopila sva verjetno nekje 70 m višje in ca. 100 m bolj zahodno, kakor bi morala – skoraj čisto na vrhu. Dava si “kepco” za vzpon, čeprav veva, da naju čaka še dolg in naporen sestop, za katerega niti ne veva točno, kje gre. Pospraviva opremo in se odločiva za prečenje grebena proti Z, ob tem pa se rahlo bolj drživa J pobočij Šit. Na neki točki Janko ugotovi, da po grebenu naprej ni mogoče nadaljevati, zato obrneva in zdaj hodiva proti V ter še nekoliko nižje od grebena po strmih, travnatih pobočjih. Utrujenost se nama že precej pozna, prav tako je iskanje možnega prehoda (žleba) na melišče v temi kljub dobrim lučkam praktično nemogoče. Ura je pozna, zato se zavoljo varnosti odločiva za bivakiranje. Načeloma sva dovolj pod grebenom, da nisva izpostavljena… V eno izmed skal zabijeva nekaj klinov, zatakneva metulja in si urediva vsak svoj “bivak-štant”, da se med spanjem slučajno ne bi zavalila po strmih pobočjih. Zavijeva se v najtoplejša oblačila, kar jih imava s seboj, pokrijeva z astro folijo, preštejeva še nekaj utrinkov in že dremava.

V ponedeljek se zbudim zgodaj, obvestim v službo, da me ne bo in še malo uživam, predno zbudim še Janka. Hitro pospraviva bivak in se odločiva za nadaljnje prečenje proti V – od daleč nama en žleb zgleda obetaven za sestop. Seveda sva se tudi na tem mestu hudo zmotila. Žleb se je razvil v pravo grapo z zahtevnimi in ne prav kratkimi skoki, zato sva do melišča morala urediti dva abzajla. Ko sva končno stala na melišču sva si pošteno oddahnila, v nadaljevanju pa sva se soočala predvsem s pomanjkanjem tekočine. Po napornih preteklih urah in pomanjkanju spanca je tudi sestop z Jalovške škrbine po skobah kar zalogaj. Kmalu priplezava na “trdna tla” in do doma v Tamarju je le še slaba ura hoje. Tam poskrbiva za delno rehidracijo in narediva malo analize, nato pa do avta in domov.

Pod črto sva se strinjala v samokritiki, da sva si zadala prezahtevno turo, bi morala narediti boljšo pripravo na turo in da bi morala obrniti, ko je bil za to še primeren trenutek. Po drugi strani pa sva reagirala pametno, ko sva se odločila za bivak in kasneje abzajle v strmi grapi. Zavedava se, da sva imela neizmerno srečo in da bova mogoče na ferajnu deležna kakega strogega pogleda ali besede. Pa ni prevelike potrebe po tem – imava goro novih izkušenj, ki nama bodo prav prišle v prihodnje.