Centralna v Rjavini

V nedeljo (2.8.) sva s Saro splezali Centralno smer v Rjavini (VI-/IV-V, 850m). Po preplezani Agi v začetku maja sva se kar dolgo dogovarjali za follow-up turo, a se nama je le uspelo ujeti, in na moje presenečenje je bila Sara za smer kljub (zanjo) nekoliko lahki oceni. Štart iz Kranja ob 4:15 in ob 5h prihod na skoraj polno zasedeno parkirišče v Kotu. Na najino srečo ni nihče imel enake ideje kot midve, saj se obe strinjava, da te smeri ne bi plezali, če bi bila pred nama še kakšna naveza. Vse police v smeri so namreč kar naložene, skala pa na trenutke zelo vprašljive kakovosti.

Dostop ob klepetu hitro mine. Kratka pavza ob potočku, ki počasi, a vztrajno kaplja v kozarček iz plastenkeše malo safra v vročini, potem pa kmalu zavijeva levo po poti PP do pod stene.

Seveda že takoj na začetku ni šlo vse po planu. Prvi raztežaj potegnem prekratko in preveč desno, pod neko temno, previsno zajedo. Vse se ujema z opisom in vnaprej ogledano linijo, a za čudo ni nobenega klina. Brez očal ne vidim dobro, zato sklepam, da je to razlog. Sara prispe do mene, pogleda in reče, da so klini verjetno bolj skriti v zajedi in se jih zato ne vidi. Hitro začne plezati, klinov pa še vedno ni. Sicer suvereno prepleza zajedo, nato pa na polici opazi jasen prehod proti levi, pod pravo zajedo, in tudi to uspešno prepleza. Obe se strinjava, da skala v nobeni od zajed ni bila prav dobra in da sta si po težavnosti podobni, le da je v pravi zajedi vsaj precej več klinov. Tako sva se že na začetku nekoliko zamudili in ogreli živčke, a nič ne de, saj je bila pred nama še dolga stena do vrha.

Sledilo je par lažjih raztežajev, ena naložena prečka v desno in nato spet v levo. Ta del je minil brez težav, saj je skala dobra in prehodi logični. Potem se je pa spet malo zapletlo – pred zadnjo prečko v desno sva se znašli eno polico previsoko, tako da sva cel raztežaj plezali rahlo navzdol proti pravi prečki.

Štantov v smeri praktično ni, a je veliko primernih mest za udobna stojišča/sedišča, zato sva lahko vlekli kar dolge raztežaje. Detajl in zgornja prečka v desno sta dobro opremljena, v lažjih raztežajih pa je klinov manj, a še vedno dovolj za orientacijo. Skozi celotno smer nama je bil v veliko pomoč Uršin utrinek, predvsem fotografije ključnih delov smeri. Tudi skica in Miheličev opis nista slaba, a žal se je avtor odločil izpustiti zgornji (beri: dobršni) del smeri.

Po koncu skice in opisa sva se po 13 raztežajih razvezali in nenavezani nadaljevali navzgor, rahlo proti desni. Na neki točki sva zavili levo v grapo, preplezali zagozden balvan, nato pa spet iskali prehode rahlo desno navzgor, dokler nisva prišli do kotanje oziroma večjega melišča. Tega sva prečili in nadaljevali proti desni. Ko sva že mislili, da je rob stene blizu, se je teren postavil nekoliko pokonci, zato sva se spet navezali. Nisva prepričani, ali sva tu ubrali pravi prehod, zagotovo pa to ni bila trojka, sva pa našli nekaj klinov. Navezani sva nadaljevali še čez plate, ki so naju najprej vodile proti levi do neke strehe, nato pa spet desno navzgor v lažji svet. Nenavezani sva nato proti levi sledili grapi do izstopa.

Izplezali sva okrog 17h, sledila je malica, občudovanje razgledov in uživanje v samoti. Sestopili sva po plezalni poti nazaj v Kot in se na poti do avta še enkrat odžejali pri potočku. Okrog 20h sva prispeli do avta in analizo naredili kar med vožnjo domov. Obe se strinjava, da je tura kot celota kar zahtevna, kljub nekoliko lažji oceni na papirju. Kot pišejo najini predhodniki, se smer zdi daljša od uradnih 850 m, zato je res ne gre podcenjevati. Ponuja pa vse: divji ambient, slabo in dobro skalo, raznoliko plezanje, zahtevno orientacijo in poplezavanje.

Hvala, Sara, da si bila za tole mojo idejo. Res mi je žal, da je nekoliko slabša skala pokvarila vtis, a kljub temu sva se na turi obe imeli res fajn, in zame je bilo plezanje s Saro v Rjavini še ena vrhunska izkušnja! Zdaj pa trenirat, da greva lahko naslednjič plezati kaj težjega 💪